Prebrano

  Frédéric Beigbeder: Francoski roman * če že, ocena 8/10..... Rojen 1965, roman je zastavljen kot priklicevanje spominov na otroštvo, medtem ko je v priporu zaradi snifanja koke v javnosti. Dodelana struktura opisov priporniške izkušnje in vmesnega drobljenja družinskih fragmentov , nekaj malega od starih staršev dalje, predvsem pa o tem, kako je bil kot mlajši bratec tako priden, da je seveda moral iztiriti v srednjih letih. Mama je bila potomka plemištva, oče buržuj, ločila sta se, ko mu je bilo šest let, in dolgo so se sprenevedali, da oče samo dela v tujini. Veliko vpletanja sodobne pop kulture, precej razkazovanja splošne razgledanosti. Precej humorja, cinizma in samoposmehovanja, čustev pa kot da jih ni in se zganejo šele kasneje, ko hčerko uči metati žabice, kot je nekoč njega učil ded. Preveč skrbno zastavljena struktura "spominjanja na otroštvo v priporu" pogosto vključuje kakšen zelo poduhovljen globok stavek za zapik na koncu poglavja, npr: Kar sem imel za amnezi...

  Daniel Katz: Kako je ded prismučal na Finsko * če že, ocena 9/10..... Rojen 1938, piše o raznih družinskih legendah, začenši pri dedu, na valovih evropske zgodovine in raznih vojn, ki so premetavale posameznike. In tale rodbina je bila židovska in je relativno dobro prestala WWII, je pa način pripovedovanja rahlo poenostavljen in navidezno lahkoten tudi o težjih obdobjih. En poseben suh ciničen humor, malo pretiravanja pri slikanju karakterjev, a brez patetike, zato pa veliko pragmatičnosti pri življenjskih odločitvah. Med vrsticami več toplih medčloveških odnosov kot v dejanskih zapisih . Sicer precej enih navedb specifičnih ljudi in krajev in zgodovinskih podatkov, ki pa se zdi, da niso niti zelo pomembni za razumevanje, morda pa celo niti ne vsi resnični: gre pač bolj za ustno družinsko izročilo.  Zgodba ni premočrtna, bolj neki posamezni časovni prerezi posameznih situacij , od rekrutiranja deda kot dečka v rusko vojsko, pa npr bratovo obrezovanje v zaklonišču med bombar...

  Agota Kristof: Analfabetka. Avtobiografska pripoved * če že, ocena 9/10..... Švicarka madžarskih korenin (1935-2011), med protikomunistično madžarsko revolucijo 1956 zapustila domovino in se naučila francoščine. Tale drobna knjižica (dobrih 50 strani) zelo na kratko in skopo govori predvsem o brezdomstvu , o tem, kako je postala pisateljica v tujem jeziku, s katerim se je zelo težko spopadala, medtem ko se je branja materinščine naučila sama pri štirih letih. Gre za preproste stavke, za katerimi se samo sluti bolečina . Nič ni razloženo, zakaj je sploh prebegnila - enostavno zaradi upanja na srečnejše in svobodnejše življenje? - se pa ves čas sprašuje, ali ne bi bila srečnejša v domovini . Nič ne razlaga, npr zakaj je bil njen oče po vojni v zaporu...  Piše kot analfabetka in kot otrok, v najpreprostejših stavkih. Gre za kratko pripoved imigrantke, ki pa ji je uspelo - večini ne, in tega se pisateljica dobro zaveda . Gre za kratko pripoved o posekanih koreninah, novi poganki...

  Jean-Marie Gustave Le Clézio: Napev o lakoti * če že, ocena 5/10..... Rojen 1940, nobelovec 2008, tukaj opeva mladostno zgodbo svoje matere na zelo prisiljeno poetičen način . Junakinja je ob začetku WWII stara cca 20 let, oče je mauricijskega porekla, mama ima neke buržuazno-plemiške korenine, pred vojno zaradi očetovih špekulacij izgubijo praktično vse, tudi dekletovo premoženje, ki ji ga je zapustil nek ljubeč in sofisticiran mamin stric, starša se stalno prepirata in oče ima zvesto izvenzakonsko ljubezen, vmes pa vpletena tudi zgodba o krajšem otroškem prijateljstvu z neko revno pragmatično rusko pregnanko, itd itd. Junakinja je bistra in trpko opazuje svet, občasno se čudovito postavi zase in pogumno prenaša težave revščine in vojne.  Ni jasno, zakaj se tako trudi poetizirat (biseri potu so jo žgečkali pod pazduho) in se neprepričljivo vživljat v njeno dojemanje staršev, očetove ljubice, otroškega prijateljstva, pomanjkanjem navdušenosti in ljubezni z možem. Ni jasno, z...

  Olga Pega Kunstelj: 1 + 2 = 4. Rejenka * če že, ocena 8/10..... Avtorica rojena 1952, mama jo je rodila pri 17 in ji je morala biti takoj v oporo pri vsakoletnem rojevanju in nasilnem očetu alkoholiku. Nekaj mesecev so bili otroci že v rejništvu, ko je oče 24-letno nosečo mamo potolkel s sekiro na začetku septembra, ko je Olga šla v šolo. Že prej je bila močna, odrasla, iznajdljiva in kljub vsemu nezlomljena, gledala ljudem v oči, tudi ko so si jo ogledovali kot hči nasilnega alkoholika in morilca, kot siroto, ki je smrdela od dela v hlevu, itd itd itd... Prav presenetljivo se je znala postaviti zase, si na primer zrihtala novo rejništvo, internat za srednjo šolo, preživetje... Piše popolnoma premočrtno, odkrito, nepretenciozno, zelo jasno zastavljena in tudi izpeljana struktura, brez sprenevedanja. Stavki in besede so sicer zelo preprosti, ampak ustrezajo zgodbi in strukturi in pripovedovalki , ki ima občutek za opisovanje podrobnosti, npr pri oblekah ali pa poslopij raznoraznih...

  Deborah Levy: Cena življenja * če že, ocena 9/10..... Drugi del njene "žive avtobiografije", prvi Vsega tega nočem vedeti mi je bil zelo všeč. Tukaj gre za obdobje ločitve, istočasno ji je umirala mama .  Iz perspektive časa pisanja pove kakšno zadevo tudi za nazaj, najbrž bi se dalo brati tudi čisto samostojno, a prvi del avtobiografije pomaga pri všečnosti  drugega dela. Prvi del ima seveda težkodosegljivo prednost otroštva in infantilizma. Ne pripoveduje premočrtno, bolj po nekih medsebojno fluidnih delih, ki jih uvaja s kakšnimi sprotnimi asocijacijami. Ločila se je, se preselila, pisala, se intenzivno družila z novimi ljudmi, opazovala naključneže, obiskovala mamo v bolnišnici in jo v zadnjih tednih crkljala s sladoledom, se vozila naokrog z električnim kolesom, pa tudi potovala, saj je bila v tem obdobju že uspešna in prevajana in nagrajevana avtorica. Nekajkrat se referira tudi na kakšne svoje knjige, ampak še kar v znosnih količinah. Precej enih citatov, s...

  Barbara Pešut: Prvi polčas. Slastne četrtine * če že, ocena 6/10..... Rojena 1964, velika in produktivna pop umetnica, pesnica pisateljica pevka, podpisana pod marsikateri čudovit in uspešen glasben projekt (med najbolj uspešnimi izvajalci njenih stvaritev npr Sestre, mož Robert Pešut - Magnifico, Manca Špik, Nina Pušlar...). Pisano kot dnevnik, v katerem pa se bolj kot sprotnemu poročanju posveča spominjanju in razmišljanju za nazaj, izjemna oseba, ki se mora spopadati s "hendijem", s katerim pa se kljub pozitivizmu ne more in noče sprijazniti in ne moreš, da ne bi bil skupaj z njo žalosten ob zožanju njenega življenja -  zbolela za multiplosklerozo kmalu po rojstvu otroka okrog svojega 30. leta - tegale pisanja se je kot projekta lotila okrog svojega 50. leta, prvega polčasa. V tej knjigi pa je ta hendi vseeno predvsem samo okvir - glavna tema se mi zdi njena ljubezen do moža, razočaranje ob tem, kako nemočno in presenetljivo šibko se je soočil z njeno spremembo, čeprav s...

Richard P. Feynman: Gotovo se šalite, gospod Feynman! * če že, ocena 6/10..... Nobelov nagrajenec za atomsko oziroma kvantno fiziko 1965, (1918-1988), gre za zapis šegavih anekdot iz njegovega pestrega življenja, ki so bile posnete med pogovorom s prijateljem. Bil je  gizdalin in hvalisavec, superioren, družaben, šarmer, nastopač, blefer, radoživ, radoveden, ni trpel praznega besedičenja in ni se mu bilo težko izpostavljati , bil je zelo inteligenten in pronicljiv, slovel je po svoji neposrednosti in IQ in postal popularna ikona že v času življenja,  Sheldon iz Big Banga je njegov veliki občudovalec.  Anekdote so precej raznolike, segajo od otroštva naprej, naslov je odziv gostiteljice na njegov odgovor, ali želi limono in mleko v čaj, in je izstrelil, da oboje. Hipnoza se mu je zdela zanimiva izkušnja: imel je občutek, da mu ni nujno ubogati navodil, ampak da jih hoče - in pokomentira, da je to isto, kot da mu jih je nujno ubogati. Eksperimentiral je z vplivanjem na sanj...

  Tereza Boučková: Leto petelina * če že, ocena 9/10..... O neskončnih problemih s posvojenima delikventnima romskima fantoma, brez vsake empatije do njiju in njima podobnim, ker je izčrpana, uničena, prazna - a vendarle ne popolnoma: kljub temu je zelo aktivna, prizadeva si za svoje ustvarjalne ambicije, redno hodi na koncerte in prireditve, poje v židovskem pevskem zboru, se intenzivno druži, vrtnari, kolesari.   Mož zasvojen kolesar.  Vmes se tudi zaljubi, njena zapuščena mama se ob tem razjoka, ker se ona pa ne bo nikoli več. Oče je bil eminentna pisateljska in politična figura, o njem pa precej cinično, ko sploh - njegova tretja žena ni dovoljevala kontaktov.  Ravno nekako sluti prihod menopavze. Malo prevečkrat opisuje tudi svoje sanje, čeprav na kratko. Precej enih dobesednih citatov, malo preveč. Zapleti s posvojenima Romoma so zatečen in dan okvir, v katerem se zrcali njena osebnost, vsekakor pa se neskončnih težav v svoji pisateljski karieri loteva mn...

  Evald Flisar: To nisem jaz. Legoroman * če že, ocena 1/10..... Njegov sinek je zgradil grad iz kock, skozi luknje naj bi ga opazoval po drobcih - od tu navdih iz take zožane perspektive iz različnih smeri natresti svoje spomine - gre pa bolj za deklaracijo kot dejansko hologramsko izvedbo. Začne v otroštvu, sestra deset let starejša, brat pa dvajset in mu je izbral nenavadno germansko ime, kmalu po rojstvu ga je skorajda ugrabil ruski vojak, ki naj bi bil zato ustreljen na mestu - ampak to ni čist zihr, to mu je enkrat mrde rekel en sosed, s starši ali sestro ali bratom o tem nikoli ni govoril. Oče je bil izučen krojač, za hobi je gradil raznorazne hiše brez statika, gradbenika ali arhitekta. Kot najstniku mu je ciganka prerokovala burno življenje, da pa bo moral na mir in srečo čakati zelo dolgo. Poročen trikrat, v prvem zakonu pri dobrih dvajsetih je postal oče in sina popolnoma zanemaril že pred ločitvijo. Precej o svojih raznoraznih ženskah (ob opisovanju svojih razmerij je o...

David Albahari: Vaba * če že, ocena 9/10..... Judovsko-srbski pesnik in pisatelj rojen 1948, od leta 1994 živi v Kanadi, dve leti kasneje je napisal tole delno avtobiografijo star 48 let, prejel med drugim nagrado Balcanica 1998.  Posluša posnete pogovore z mamo, po očetovi smrti mu je bilo žal, da ga ni več spraševal. Z mamo pa se je težko pogovarjal, polna je floskul ljudskih modrosti, samo z njimi in neko trmasto vdanostjo je lahko preživela. Poročena je bila dvakrat, prvi mož je umrl v pogromu Židov, otroka pa po vojni v železniški nesreči, ponovno se je poročila z vdovcem, ki je izgubil družino v vojni. O sestri matematičarki praktično nič, o očetu ginekologu tudi zelo malo. Pravzaprav še o mami zelo malo. Še o sebi zelo malo. Razmišlja o posnetih maminih stavkih na škripajočem magnetofonu, tudi on že popolnoma vdan in brez utvar, pogovarja se (včasih tudi samo v mislih) z Donaldom, ki je najbrž fiktiven pragmatičen kanadski pisatelj , ki ga je spoznal, ko je kmalu po emigraci...

Gabriel Garcia Márquez: Živim, da pripovedujem * če že, ocena 1/10..... Kolumbijski pisatelj magičnega realizma (1927-2014),  Nobelovec 1982, daleč najbolj  slavni deli Sto let samote in Ljubezen v času kolere. Ta avtobiografija zajema čas še pred poroko in večjimi pisateljskimi uspehi. Da bo zvezdnik že v času svojega življenja, se pa že sluti. Prvih deset let je preživel pri maminih starših (ki so se močno upirali poroki hčerke z babjakom), ded ga je naučil, da imajo trupla izjemno težo (ker je dejansko nekoga ubil v dvoboju), babica pa, da so paranormalni pojavi popolnoma naravni. Po dedu je bil kritičen liberalec in tako po njem kot po očetu tudi on z nezakonskimi otroki - ravno te dni so mediji objavili, da je imel nezakonsko hčerko rojeno 1990, kar pa je bila stroga skrivnost iz spoštovanja do njegove žene - krneki. Tole se je na začetku bralo zelo obetavno, o otroštvu in starih starših, vse precej barvito in idilično in ekzotično. Potem pa kar kmalu prešalta v golo doku...

  Semezdin Mehmedinović: Sarajevo blues * če že, ocena 7/10..... Kratki zapisi , od manj kot 100 strani teksta so tri strani kazala. Kakšna tretjina so nerimane poezije. Mehmedinović piše malo in počasi. Tole je pisal dobesedno med vojno, med obleganjem Sarajeva. Ogromno pretresljivosti, brez vsake patetike, tudi brez silnega razmišljanja, bolj suha opažanja, opažanja čudnosti konca sveta, relativno malo o sebi in svojih najbližjih - mu je pa umrl oče na drugem koncu Bosne, sin bi se selil na Islandijo, ker tam ni veliko ljudi. S. pa je zadovoljna vsaj s hujšanjem... Tole je slavna knjiga, ki jo je sproducirala sarajevska tragika in ji tudi zagotovila kultno slavo. Po navdušenjem nad Me'medom, rdečo ruto in snežinko sem jo morala prebrati - težko je biti hladen ob taki knjigi, kultno slavo razumem, kaj več pa težko rečem. Niti ni mišljeno, da knjigo vzameš v roke in jo prebereš od prve do zadnje strani. Šljuka, si to ti? Semezdin Mehmedinović: Sarajevo blues; založba Center za sl...

Črt Kanoni: Tam dola, za zidom * če že, ocena 4/10..... To so korektno napisani faktični spomini , ki jih je napisal upokojeni radijec (1952), sin  psihiatra Janeza Kanonija, ki je vodil bolnišnico na Studencu (Polje), kjer je šestčlanska družina živela do njegovega desetega leta. Bil je najmlajši od štirih otrok, imel pa je še starejšo polsestro - oče je bil ob njegovem rojstvu star kar 48 let. Črt Kanoni opisuje, k aj je kaj počel (kar veliko športa, ustvarjanja kot npr modelarstva in drugih hobijev, itd), koga se kaj spomni, kakšnih posebnih globin in introspektive pa ne . Kakšnega pokroviteljskega modrovanja, kako je bilo včasih vse bolje, tudi ni zelo veliko, nekaj pač. Seveda je imel zelo specifično okolje, v katerem je odraščal, ampak o njem ne razmišlja na kakšen posebno ganljiv način . Seveda je pa super, da ljudje popišejo svoje spomine, če se jim le da in če znajo, tako za zanamce, sodobnike in v nekaterih primerih zgodovinarje. O očetu je napisal biografijo Moj oče, psi...

  Danilo Kiš: Vrt, pepel * če že, cena 1/10..... Avtor (1935-1989) je bil odmeven, priznan, avantgarden in kontroverzen srbski pisec madžarsko-židovskega porekla, za mnoge spregledan kandidat za Nobelovo nagrado. Imela sem ga v lepem meglenem bralnem spominu, in čeprav so se mi prve strani lepo in zanimivo prebirale ( o zgodnjih spominih, navezanosti na mamo, strahovih in obsesijah, otroška razmišljanja o smrti in nesmrtnosti... ), mi je šlo počasi in sem se zgubljala v fantazijah in sanjah ter do konca samo še diagonalno prelistavala, nekje na četrtini pa dokončno obupala po dveh straneh sicer znamenitega abecednega naštevanja vidikov očetovega turističnega vodnika (od alkemije in antropologije po dveh straneh drugih znanosti vse do zoologije in zoografije). Se izkaže izjemno poetično in pravljično pisanje, menda celo "kubistični" stil, in v nasprotju s prvimi stranmi je vse bolj glavna tema oče, ki je kasneje umrl v Auschwitzu (ni pa to tema te knjige), on pa se ga spominja...

  Thomas Glavinic: To sem vendar jaz * če že, ocena 9/10..... Sodoben avstrijski pisatelj  (1972, Graz) samoironično pripoveduje, kako se željan uspeha ves negotov peha od enega literarnega dogodka do drugega, na katerih si lajša absurdnosti situacij s konkretnimi količinami alkohola , mimogrede pa med preganjanjem mačka občasno srečuje svojo ženo in sinčka, ob nočnih prihodih domov pa močno pijan rad pošilja kakšne nenavadne maile na najrazličnejše prejemnike. Je nevrotik, hipohonder, cinik, introvertiranec.  Ljudje ga niti ne frustrirajo tako zelo kot jih ves čas stalno opazuje in si misli svoje, tako sorodnike kot druge, in ima svojo taktiko, da se jim še kar uspešno izmika, če le ni ujet na kakšno ustavljeno smučarsko sedežnico predolgo časa. Čeprav se norčuje iz ljudi okrog sebe, je to na nek naklonjen simpatičen način. Še najbolj pa se norčuje iz sebe, to pa zelo zagrizeno. Ves čas se primerja s prijateljem Danielom Kehlmannom in rahlo zavistno a tudi z zadovoljstvo...

  Alenka Stanič: Ženska proste reje * če že, ocena 4/10..... Knjiga s 1000 napačnih vejic , povprečno narobe postavljene ali manjkajoče ene 4 na stran - ajd, če jih ne zna postavljati, lahko bi pa se tega vsaj zavedala in si zrihtala koga, ki to zna... Sicer je še isto leto izšla takoj tudi 2. izdaja, ki ima kar tretjino strani več?!, morda je ta "težavica" tam odpravljena? Sicer pa žal še zdaleč ni to edina ali največja težava s tole pisarijo. Sicer pa je za pisanje kar nadarjena, bere se precej gladko (ko se navadiš ignorirat nasilje nad vejicami), lepi in spretni stavki, nek obrtniško mladostni zafrkantski stil , nekaj duhovitosti in še kar privlačno zastavljena struktura.  Avtorica je knjigo opredelila kot družbeno angažiran roman, vprašanje varnosti in svobode, moških in žensk, narave in družbe. Poleg kratkega prologa in epiloga so tri poglavja:  Afrodita za mladost in zaljubljenosti, Atena za zrelost in uveljavljanje, Hestija za modrost in umirjanje... Vsako poglavj...

  Semezdin Mehmedinović: Me’med, rdeča ruta in snežinka * če že, ocena 10/10..... Pisatelj in pesnik, bosanski emigrant v ZDA, opisuje dogodke okrog svoje srčne kapi in ženine možganske kapi , žena je ob tem izgubila predvsem kratkoročni spomin (vsaj začasno, pripovedovanje se konča par mesecev po dogodku), zdravila po njegovi srčni kapi pa naj bi tudi imela stranski učinek na spomin. S  te perspektive emigranta, ki mu grozi še lastna pozaba, na pretanjen način razmišlja o življenju in smrti, zdravju in bolezni, moči in šibkosti. Polno trpkosti, a še več ljubezni in povezanosti med njim, ženo Sanjo in sinom Harunom (izjemno mednarodno uspešnim fotografom, režiserjem in scenaristom). Piše z nekim suhim humorjem ob opazovanju lastne nemoči.  Me'med so ga klicali v bolnišnici, in dojemanje vsega dogajanja ob svoji srčni kapi 2010 je prvo poglavje s tem naslovom. Sledi opisovanje e notedenskega potovanja jeseni 2015 s takrat 33-letnim sinom, ko se vozita po zahodu Amerike in...

Jackie Kay: Rdeča prašna cesta * če že, ocena 9/10..... Uspešna škotska pesnica in pisateljica Jackie Kay (1961) je bila posvojena takoj ob rojstvu v čudovito družino , starša sta bila predana človekoljuba, duhovita in ljubeča in širokega duha ter srca. V svoji avtobiografiji  se spominja otroštva in mladosti, predvsem pa o postopnem večletnem odkrivanju svojih korenin od Škotske do Nigerije. Iskanja bioloških prednikov se je lotila ob svoji nosečnosti in iskreno popisuje peripetije tega nezaključena procesa še nadaljnjih 20 let. Piše spretno, tekoče, zabavno, z nekim distanciranim humorjem, brez kakršnekoli pretirane sentimentalnosti niti o idiličnih spominih niti o bizarnostih svojih genskih prednikov niti o rasizmu , katerega je bila na Škotskem deležna kot temnopolta v najrazličnih subtilnih oblikah. Vsa ganljivost in modrost te avtobiografije me je dokončno ganila šele po prebrani celoti. Jackie Kay je nekaj posebnega in je imela posebno srečo z adoptivnimi starši, zato je la...