Olga Pega Kunstelj, rejenka
Avtorica rojena 1952, mama jo je rodila pri 17 in ji je morala biti takoj v oporo pri vsakoletnem rojevanju in nasilnem očetu alkoholiku. Nekaj mesecev so bili otroci že v rejništvu, ko je oče 24-letno nosečo mamo potolkel s sekiro na začetku septembra, ko je Olga šla v šolo. Že prej je bila močna, odrasla, iznajdljiva in kljub vsemu nezlomljena, gledala ljudem v oči, tudi ko so si jo ogledovali kot hči nasilnega alkoholika in morilca, kot siroto, ki je smrdela od dela v hlevu, itd itd itd... Prav presenetljivo se je znala postaviti zase, si na primer zrihtala novo rejništvo, internat za srednjo šolo, preživetje...
Piše popolnoma premočrtno, odkrito, nepretenciozno, zelo jasno zastavljena in tudi izpeljana struktura, brez sprenevedanja. Stavki in besede so sicer zelo preprosti, ampak ustrezajo zgodbi in strukturi in pripovedovalki, ki ima občutek za opisovanje podrobnosti, npr pri oblekah ali pa poslopij raznoraznih domačij, kjer je bila rejnica. Glede na vse je bila presenetljivo priljubljena in uspešna v šoli, kljub težki družinski obremenjenosti, omejevanju neljubečih rejnic, ki so ji vse po vrsti nalagale več in težja dela kot svojim otrokom in jo posiljevale s krščanskimi rituali. Hitro se ji je uprlo in je prišla do zaključka, da če bi bilo ljubemu bogu kaj do nje, bi ji lahko bolje zrihtal kdaj vsaj kakšno malenkosti...
Bilo je pet otrok, z Olgo je bila v prvih dveh rejništvih še ena sestra, s katero pa si nista bili zelo blizu, najmlajša dva sta bila v rejništvu nedaleč stran in so se tedensko obiskovali, najstarejši brat pa je bil že od nekdaj ali pri maminih ali očetovih starih starših. Olga je upravičeno kritična tako do rediteljev kot celotnega sorodstva, hkrati pa ima tudi neke nostalgične spomine in celo stike, morda še najmanj z zadnjimi rejniki, ki si jih je sama zbrala. Ni čisto jasno, zakaj so jih zlasti mamini starši tako odrezali, tudi pri dediščinah...
Takoj po srednji šoli, kjer je kljub disleksiji opravila tudi s stenografijo, se je tudi ona poročila z alkoholikom in kar dolgo rabila za ločitev. Enkrat na leto poskrbi za srečanje cele žlahte. O vsem tem pa zelo na hitro in brez kakšnega samospraševanja. Kakorkoli, uspela je, ogrooomno je naredila iz sebe glede na vse ovire, pa tudi pisati zna o vsem tem v zelo primernem preprostem stilu. Sploh ni zelo čustveno ali jamrajoče, precej trezno razmišljanje, je pa do rejnikov bistveno bolj kritična in zamerljiva kot do staršev. Seveda, država mora biti bolj sposobna poskrbeti za najranljivejše, starši pa bi si morali to bolj iskreno želeti in prizadevati - je pa to vsem težko narediti zares dobro. Pisateljica je imela v bistvu veliko sreče v nesreči, kar dokazuje s tem, da ni potonila, niti niso potonili njeni bratje in sestra.
Prvo poglavje je o življenju pred rejništvom, polnem lakote in strahu pred nasilnim očetom, mamo so imeli sicer radi. Drugo poglavje je o prvih rejnikih, kjer se zdi, da je najbrž res bila zanemarjena, a se je kar dobro počutila, tam je bila dobri dve leti. Tretje poglavje je o rejništvu pri drugih rejnikih, kjer je takoj začutila zaničevalni odnos in hlad, pisala je tudi dve pismi na socialno službo polno očitkov, ampak brez haska, tudi ker je sestra ni podprla pri obtožbah, tam je bila dobrih pet let. Četrto poglavje je o rejnikih, h katerim je celo sama pobegnila, kjer je bilo sicer precej bolje, prav super pa ne, niti ni bila dolgo tam, kmalu je odšla v Ljubljano v srednjo šolo in je to poglavje zelo kratko. Zadnje poglavje pa je samo par strani, kratek rezime o odnosih s širšim sorodstvom, bivšimi rejniki in letnimi družinskimi pikniki z brati in sestro.
 |
| oh ja, 1+2=4 ni bila napaka... |
Komentarji
Objavite komentar