Prebrano

Vitomil Zupan: Apokalipsa vsakdanjosti * če že, ocena 9/10..... Po Igri s hudičevim repom , ki mi je pustila mešane občutke, me je mikalo prebrati še kaj Zupanovega, in nekako najbolj obetavna se mi je zdela Apokalipsa, češ zadnje delo, ob zavedanju staranja in minljivosti, pa čeprav nedokončano delo... Najbrž bo res treba prebrati še kaj njegovega, a ne kmalu, kakšnega silnega navdušenja nad njim pa se mi očitno ne bo uspelo nalesti... Apokalipsa  (starogrško apokalipsis = odkritje, odstiranje) označuje zapisano skrivno razodetje, zlasti v povezavi z dogodki ob koncu sveta. V pogovornem smislu izraz apokalipsa večinoma predstavlja konec sveta, v ožjem pomenu z veliko začetnico predstavlja drugo ime za zadnjo knjigo Svetega pisma: Razodetje, ki jo je domnevno napisal sveti Janez Evangelist in vsebuje videnja povezana s koncem sveta. - povsem mogoče popolnoma izmišljena zgodba, ki pa je primeren okvir za razmišljanje o življenju. Precej postaran oziroma starikav frajer sreča med poč...

Pomladni dan / Ciril Kosmač  * če že, ocena 7/10..... - ko je Žiga zaključil z maturo, sem jo prebrala iz radovednosti, kaj mora mladina brati za zrelostni izpit spomladi 2018 - morda sem jo celo že kdaj zdavno prebrala, se ne spomnim natančno, a tokrat sem na začetku kar težko brala in me sploh ni pritegnilo, ob koncu knjige pa vendarle razmišljam, da sem bila kot mlada bralka precej manj kritična in bi me manj motilo rahlo obrtniško pisanje in bi mi bila knjiga verjetno precej bolj všeč kot zdaj - prvi in zadnji stavek sta ista, skoraj: Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit. Vmes pa pripovedovanje o mladem moškem, ki je po 15 letih prišel domov, po odisejadah druge svetovne vojne in življenja, obuja spomine na otroštvo, na prvo svetovno vojno, odlaša povedati ostareli in osamljeni in izčrpani teti novico, da je oče umrl v nemškem taborišču - gre pa pravzaprav za roman o Kadetki, kot so vsi imenovali Boženo, katero rojstvo in živ...

Prišleke sem prebrala na začetku poletja na pobudo bralnega krožka. Sezul me je tale Kovačič. In potem sem prebrala vse njegovo, kar sem dobila v roke. Prišleki, Lojze Kovačič * če že, ocena 10/10..... sluzast kot piškot, ki je padel v čaj  str 754: nikoli nisem vtaknil v usta nobeno toplo reč (pogosta njegova napaka, očitno se Kovačiča ne popravlja)  str 756: Metod, haha – to je najbrž Ciril Zlobec, za katerega sem zasledila, da naj bi posredoval zanj in mu dal obleko itd itd itd… pisal je zelo preproste pesmi, bil je blag, imel brado in brke in modre oči, iz še nepriključenih primorskih krajev, tri leta starejši od njega…  str  766: prvi pravi sex: O, ko bomo nekoč odrasli in postali bolj občutljivi, vse tole ne bo več tako odurno…lepo bo, kot da bi plaval ali jedel jabolko  str 794: nisem mogel napisati besed kot “mrak se je usipal v sobo”, "veter joče"…beseda mora biti malo umazana  grozljiva vdanost v bedo – ampak najbolj pretresljiva mord...