Prebrano

Tone Peršak: Avtoštop. Potovanje na začetek poti  * če že, ocena 1/10..... Preprosto prozaično o štoparskih logističnih peripetijah konec 60. let po Evropi, razni vozniki, parkirišča, bencinske črpalke in hiter ogled kakšnega mesta.  Malo turizma in nekaj površnih pogovorov z ljudmi, močno obarvanih z yugo temami, razlaganjem in branjenjem socializma in samoupravljanja. Velika naivnost in premočrtnost in trpežnost takratnega nadobudnega dvajsetletnika pa tudi sedanjega pisatelja, ki je dokazano sposoben dati kaj precej boljšega od sebe.  Morda bi bilo tole zanimivo v tistem obdobju, morda . A je pisal tako natančne zapiske takrat, da po 55 letih ve, na kateri črpalki si je kakšen sendvič nabavil, ali pa se mu zdi to zabavno izmišljati se? In kako to, da se mu zdi to vredno zapisat in tiskat in poslat med ljudi?! Vse skupaj zapakira v uvod, češ da  naj bi ga študijski kolega "Tone" prosil, da poskrbi za njegove zapise o avtoštoparskih podvigih, čez dva tedna pa itak ...

  Tone Peršak: Preobrazbe * če že, ocena 9/10..... Gre za nadaljevanje avtobiografijskih  Usedlin , ki so se končale z resigniranim odhodom iz kraja, kjer je začel poganjati korenine. V tej knjigi pa pripoveduje kot štiri leta starejši fant, ki na klopi v parku  več ur   čaka in odlaša s prvim šolskim dnem na srednji šoli. Pretežno molče sedi skupaj z mamo in se spominja, kako ga tudi v zadnjem kraju niso sprejeli, kako ni imel prav nobenih možnosti biti sprejet kljub silni želji in prizadevanjem . Na prelomnici svojega mladega življenja skuša rekonstruirati svoje preobrazbe in razmišljanja tistega prejšnjega fanta, kot je bil v teh zadnjih letih, v obdobju, ki se nepreklicno zaključuje, čeprav si je želel njegov konec vsaj še malo odložiti. Govori o fantu, ki se je vmes dodobra preobrazil in ga ni več. Gostobesedno premlevanje, precej organskega ponavljanja istih zadev. Branje ni enostavno, a se splača potruditi, zelo dobro in iskreno se analizira.  Ni simpati...

Tone Peršak: Usedline * če že, ocena 9/10..... Avtor (1947) piše o svojem otroštvu in oblikovanju osebnosti, pripoveduje o nenavadnem in revnem nezakonskem dečku  v tretji osebi. Najbolj mojstrsko je prav opisovanje najzgodnejšega obdobja, ko se mu vse predvsem dozdeva, bolj kot da bi res vedel ali se spominjal, kako ju je mama zmogla preživljati kot občasna kmečka pomoč in sta se kar naprej selila od kmetije do kmetije in od vasi do vasi. Megleni spomini na igranje z lastnimi iztrebki ob robu njiv, pa poležavanje v postelji onemogle starke. Kasneje pa na trenutke malo bebavo pretiravanje o tem "dečku" in njegovih junaštvih, a precej prostodušno in iskreno o tem, kako se je moral znajti. Bere se lepo, tudi precej ponavljanja, a primerno v valovih in zaokroženo organsko pripovedovanje. Konec spet zelo mojstrski. Dogaja se nekje na Štajerskem, omenja Pesniško dolino, kraja Oblaki s cerkvijo sv. Sebastiana pa seveda ni in tudi imena oziroma priimki delujejo pogosto jasno izmišlj...