Prebrano

  Tereza Boučková: Leto petelina * če že, ocena 9/10..... O neskončnih problemih s posvojenima delikventnima romskima fantoma, brez vsake empatije do njiju in njima podobnim, ker je izčrpana, uničena, prazna - a vendarle ne popolnoma: kljub temu je zelo aktivna, prizadeva si za svoje ustvarjalne ambicije, redno hodi na koncerte in prireditve, poje v židovskem pevskem zboru, se intenzivno druži, vrtnari, kolesari.   Mož zasvojen kolesar.  Vmes se tudi zaljubi, njena zapuščena mama se ob tem razjoka, ker se ona pa ne bo nikoli več. Oče je bil eminentna pisateljska in politična figura, o njem pa precej cinično, ko sploh - njegova tretja žena ni dovoljevala kontaktov.  Ravno nekako sluti prihod menopavze. Malo prevečkrat opisuje tudi svoje sanje, čeprav na kratko. Precej enih dobesednih citatov, malo preveč. Zapleti s posvojenima Romoma so zatečen in dan okvir, v katerem se zrcali njena osebnost, vsekakor pa se neskončnih težav v svoji pisateljski karieri loteva mn...

Jackie Kay: Rdeča prašna cesta * če že, ocena 9/10..... Uspešna škotska pesnica in pisateljica Jackie Kay (1961) je bila posvojena takoj ob rojstvu v čudovito družino , starša sta bila predana človekoljuba, duhovita in ljubeča in širokega duha ter srca. V svoji avtobiografiji  se spominja otroštva in mladosti, predvsem pa o postopnem večletnem odkrivanju svojih korenin od Škotske do Nigerije. Iskanja bioloških prednikov se je lotila ob svoji nosečnosti in iskreno popisuje peripetije tega nezaključena procesa še nadaljnjih 20 let. Piše spretno, tekoče, zabavno, z nekim distanciranim humorjem, brez kakršnekoli pretirane sentimentalnosti niti o idiličnih spominih niti o bizarnostih svojih genskih prednikov niti o rasizmu , katerega je bila na Škotskem deležna kot temnopolta v najrazličnih subtilnih oblikah. Vsa ganljivost in modrost te avtobiografije me je dokončno ganila šele po prebrani celoti. Jackie Kay je nekaj posebnega in je imela posebno srečo z adoptivnimi starši, zato je la...

  Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srecna, če si lahko normalna? * če že, ocena 6/10..... Jeanette Winterson (1959) se v tej svoji avtobiografiji iz 2011 naslanja tudi z daljšimi citati na polavtobiografijo  Pomaranče   iz 1985,  bolj kot v razvoj dogodkov v svojem življenju pa se spušča v filozofiranje o zgodovini industrijskega Manchestra in zelo malo na svojo konkretno binkoštno (pentacostno) cerkev, izkušnje v cerkvi, šoli itd. Filozofira o literaturi, zgodovini, vmes pa kot mimogrede umesti kakšno prelomnico iz svojega življenja . Saj je zanimivo, ampak ni pa nekega konsistentnega pripovedovanja, Pomaranče so se precej bolje brale. Pa tako zanimivo zgodbo je imela, ko jo je posvojila verska fanatičarka, ki je želela misionarko, ne pa lezbijko... Bolj zanimivo je bilo opisano obdobje, ki jih v Pomarančah ni, o iskanju biološke mame, čeprav zelo zelo na kratko o razočaranju nad njo, pa na kratko o svojih polomijadah v ljubezenskih zvezah (lahko je ljubila, ni zna...

Jeanette Winterson: Pomaranče niso edini sad * če že, ocena 8/10..... Jeanette Winterson (1959) je za to knjigo uporabila svojo življenjsko zgodbo. Posvojila jo je verska fanatičarka, predvidena je bila za misionarko in bila od otroštva zelo aktivna v tej pentacostalni cerkvi, zaradi homoseksualnosti so tri dni izganjali iz nje hudiča, pri 16 je bila postavljena na cesto . Roman je začela pisati pri 24 in izdala pri 26, hitro dosegla uspeh in nagrade, Pomaranče označujejo kot "polavtobiografijo", v njem uporablja tudi svoje ime, je pa 2011 napisala še nefiktivno verzijo  Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?, ki je tudi preveden v slovenščino in je imela ob tem tudi intervju v Delu . Knjiga ima pisateljičin predgovor iz 1991, osem poglavij je naslovljeno kot v bibliji (Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri, Devteronomij, Jozue, Sodniki, Ruta), sprva se mi je zdelo to precej vsebinsko konsistentno, kasneje pa mi zmanjka poznavanja. O kulturno-socioloških refencah obstaja samo...