Prebrano

  Eva Hoffman: Lost in translation. Življenje v drugem jeziku * če že, ocena 8/10..... Poljakinja, rojena 1945 v Krakovu, pri 13 kot židovska družina emigirajo v Kanado, potem pa se šola na top univerzah, iz obetavne mlade pianistke se razvije pisateljica in profesorica literature  s poudarkom socioloških tem izseljenstva, zgodovinskega spomina in človekovih pravic. Občutljivo in hkrati objektivno dojema in razmišlja o sebi in svetu okrog sebe. O sebi z ameriške perspektive in s poljske.  Zelo se posveča jeziku, občutku bogastva maternega jezika in suhoparnosti naučenega jezika. Meni, da pa ji je to omogočalo objektivizacijo tekstov in analize literature. S ubjektivno dojemanje naključnih krajev in ljudi in običajev, kamor te slučajno zanese življenje... Opazovanje in sprejemanje in spoštovanje tujosti okolja in sebe . Strašno poudarja in ponavlja koncept "trianglulacije", relativnost pozicioniranja pogledov, spominov in občutkov. Je močna in občutljiva oseba, uspešna, r...

  Agota Kristof: Analfabetka. Avtobiografska pripoved * če že, ocena 9/10..... Švicarka madžarskih korenin (1935-2011), med protikomunistično madžarsko revolucijo 1956 zapustila domovino in se naučila francoščine. Tale drobna knjižica (dobrih 50 strani) zelo na kratko in skopo govori predvsem o brezdomstvu , o tem, kako je postala pisateljica v tujem jeziku, s katerim se je zelo težko spopadala, medtem ko se je branja materinščine naučila sama pri štirih letih. Gre za preproste stavke, za katerimi se samo sluti bolečina . Nič ni razloženo, zakaj je sploh prebegnila - enostavno zaradi upanja na srečnejše in svobodnejše življenje? - se pa ves čas sprašuje, ali ne bi bila srečnejša v domovini . Nič ne razlaga, npr zakaj je bil njen oče po vojni v zaporu...  Piše kot analfabetka in kot otrok, v najpreprostejših stavkih. Gre za kratko pripoved imigrantke, ki pa ji je uspelo - večini ne, in tega se pisateljica dobro zaveda . Gre za kratko pripoved o posekanih koreninah, novi poganki...

David Albahari: Vaba * če že, ocena 9/10..... Judovsko-srbski pesnik in pisatelj rojen 1948, od leta 1994 živi v Kanadi, dve leti kasneje je napisal tole delno avtobiografijo star 48 let, prejel med drugim nagrado Balcanica 1998.  Posluša posnete pogovore z mamo, po očetovi smrti mu je bilo žal, da ga ni več spraševal. Z mamo pa se je težko pogovarjal, polna je floskul ljudskih modrosti, samo z njimi in neko trmasto vdanostjo je lahko preživela. Poročena je bila dvakrat, prvi mož je umrl v pogromu Židov, otroka pa po vojni v železniški nesreči, ponovno se je poročila z vdovcem, ki je izgubil družino v vojni. O sestri matematičarki praktično nič, o očetu ginekologu tudi zelo malo. Pravzaprav še o mami zelo malo. Še o sebi zelo malo. Razmišlja o posnetih maminih stavkih na škripajočem magnetofonu, tudi on že popolnoma vdan in brez utvar, pogovarja se (včasih tudi samo v mislih) z Donaldom, ki je najbrž fiktiven pragmatičen kanadski pisatelj , ki ga je spoznal, ko je kmalu po emigraci...

  Semezdin Mehmedinović: Me’med, rdeča ruta in snežinka * če že, ocena 10/10..... Pisatelj in pesnik, bosanski emigrant v ZDA, opisuje dogodke okrog svoje srčne kapi in ženine možganske kapi , žena je ob tem izgubila predvsem kratkoročni spomin (vsaj začasno, pripovedovanje se konča par mesecev po dogodku), zdravila po njegovi srčni kapi pa naj bi tudi imela stranski učinek na spomin. S  te perspektive emigranta, ki mu grozi še lastna pozaba, na pretanjen način razmišlja o življenju in smrti, zdravju in bolezni, moči in šibkosti. Polno trpkosti, a še več ljubezni in povezanosti med njim, ženo Sanjo in sinom Harunom (izjemno mednarodno uspešnim fotografom, režiserjem in scenaristom). Piše z nekim suhim humorjem ob opazovanju lastne nemoči.  Me'med so ga klicali v bolnišnici, in dojemanje vsega dogajanja ob svoji srčni kapi 2010 je prvo poglavje s tem naslovom. Sledi opisovanje e notedenskega potovanja jeseni 2015 s takrat 33-letnim sinom, ko se vozita po zahodu Amerike in...

  Deborah Levy: Vsega tega nočem vedeti * če že, ocena 10/10..... Deborah Levy (1959) je britanska pisateljica, pesnica in dramatičarka, rojena v Južni Afriki, v zgodnjem otroštvu je bil njen oče več let kot aktivist Afriškega kongresa v zaporu. Začne s spominom na večer pred očetovo aretacijo (izdelala sta snežaka iz veselja ob izjemno redkem snegu), pa kako so bili neprijazni do nje v šoli ali pri rasistični teti, in kako se je naučila skrivati resnico, govoriti čisto potiho oziroma raje sploh ne govoriti in kvečjemu pisati, opazovati in se čuditi svetu in ljudem okrog sebe, sklepati drobna zavezništva in se ne pretvarjati, da je lahko šlo za prijateljstvo ali celo ljubezen s strani zaposlenih črncev, ki so morali zapustiti svoje otroke, da so delali pri belcih, ki so jim nadeli tipična belska imena, da se niso trudili z originalnimi imeni... Ne pripoveduje o očetovih herojstvih, to za nekajletno hčerko ni nič važno. Duhovito predstavi svojo načičkano sestrično in svojo debelo ra...

  Velibor Čolić: Sarajevski omnibus * če že, ocena 8/10..... Leposlovno delo z resničnimi osebnostmi (Gavrilo Princip, Ivo Andrić, duhovniki štirih bosanskih religih,....) predvsem okrog atentata Ferdinanda 1914 v Sarajevu . Poetično in pravljično, zasnovano kot lepo tekoč "filmski" omnibus, različni pogledi na ta zgodovinski dogodek in še kakšne dodatne vsaj rahlo povezane sarajevske znamenitosti, poglavja pa si sledijo vsaj rahlo povezana. Začne se sicer s podobnimi "osebnimi" zgodbami gradilcev različnih verzij Latinskega mosta od 16. stoletja dalje, kasneje pa podobno o graditeljih Viječnice, mestne hiše, nato pa o Hagadi - judovskem svetem dokumentu prinesenem iz Španije med njihovem pregonu v 15. stoletju, o spletu naključij, ki je dokument obvarovalo nazadnje med srbskim obstreljevanjem - zelo lepo tekoča pripovedka, vmes sicer npr kakšne neverjetne podrobnosti o videzu hišne pomočnice prvega pomembnega varuha tega dokumenta. Na koncu pa še Dodatek:  zgodba ...

  Witold Gombrowicz: Trans-Atlantik * če že, ocena 7/10..... Gombrowicz (1904-1969) satirično pripoveduje svojo zgodbo, ko se mlad in neuveljavljen nadobudni pisatelj 1939 zatakne v Argentini in se na daljavo sooča s svojo poljskostjo v času vojne. Posmehuje se sebi v svojem nebogljenem položaju, domovini in sonarodnjakom v kritičnem zgodovinskem obdobju, ki potencira že itak večni patetični patriotizem , v to pa je postavljena absurdna zgodba o zapletanju v gejevske scene, tako zelo nečastne sploh za Poljake, ki vodijo do dvobojev s streljanjem brez nabojev, organiziranju elitnega lova na neobstoječe zajce, častihlepne in groteskne sprenevedajoče odnose med poljsko emigracijo... Stil pisanja je baročno okoren, poudarjen z velikimi začetnicami vseh velepomembnih pojmov. Tole je Gombrowicz pisal menda praktično pod klopjo med svojim duhamornim delom kot bančni uradnik, iz njega veje cinizem in sarkazem in posmehovanje sebi in družbi, predvsem poljski. Na začetku je napisal predgovor...

  Isaac Bashevis Singer: Ljubezen in izgnanstvo, Avtobiografska trilogija * če že, ocena 7/10..... Singer (1903-91) je nobelov nagrajenec 1978. T ole imenuje "duhovna" avtobiografija, sprašuje se o bogu in išče svoj prostor v predvojnem svetu kot človek in kot pisatelj . Rodil se je v revni poljski židovski družini, oče in materin oče sta bila rabina, sam pa je hitro zacel dvomiti v boga in njegovo "modrost". Preživljal se je kot jidiš pisatelj, lektor, prevajalec in novinar, leta 1935 pa emigriral v Ameriko. Zanimiv predgovor avtorja, češ da gre po slogu in vsebini v osnovi za avtobiografijo, da pa je spremenil imena, datume in v izjemnih primerih tudi potek dogodkov, ker so nekateri še živi in zaradi drugih "osebnih" razlogov.  Da je pa to prispevek za morebitnega biografa. Itak pa da verjame v boga in je prepričan, da je v božjih arhiv popoln zapis njegovega življenja... Za letnico njegovega rojstva se navaja 1902, 1903 in 1904 - menda zaradi potvarjanj...

Jeffrey Eugenides: Middlesex * če že, ocena 6/10..... Zgodba o fantu, ki se je rodil kot identificirana deklica Calliope  sredi 50. let v Detroitu kot druga generacija grških priseljencev. Roman pa se začne pravzaprav z zgodbo starih staršev pred migracijo, konča pa v začetku 21. stoletja, ko se kot odrasel moški spominja svoje spolne preobrazbe pri 15 letih - in to nekako pripoveduje v soočanju s svojo trenutno romantično zvezo. "Čudovito" prepleteni zgodovinski loki turškega pogroma Grkov v požgani Smirni 1922, rasnih nemirov 1967 v Detroitu, grške mitologije in ikonografije in folklore izseljencev, kar vse skrbno vgnezdi zgodbo fanta rojenega z eno specifično obliko hermafroditizma (5-alfa-reduktaza)- ja, tudi razna biološka spoznanja o nebinarnosti XX in XY so precej spretno (zeeeh) obdelana in predstavljena. Vmes je seveda veliko ene drame in naključij in osebnih ali zgodovinskih štorij, na koncu se pa vse kar dobro in optimistično in odprto razplete, bistvena poanta je...

  Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna * če že, ocena 8/10..... - koncept celotne knjige je "rahlo" konfuzen, zelo različni stili kratkih zgodb, različne dolžine , niti ni kazala zgodb. Nekatere zgodbe napisane v prvi osebi, pa jasno niso avtobiografske, nekatere napisane v tretji osebi in deloma celo kot ženska, pa jasno izhajajo iz izkušenj pisatelja. Zdi se, kot da je Hemon tukaj nabral skupaj več svojih tekstov iz obdobja, ko se je zelo lovil in iskal kot človek in pisatelj . Ob izdaji izvirnika je bil star 36 let, za njim je 8 let Amerike, vojna v  Bosni se je umirila, prebavila pa še ne, za njim je najbrž osebna eksistenčna beda kot tudi že prvi nenadejani uspehi pisanja v angleščini... V  tej zbirki nekaj spominov na otroštvo in mladost in umeščanju v Ameriki, na razne ljudi, ki so se ga dotaknili - pa čeprav samo na daleč, na mizerijo begunca v ZDA, spremljanje vojne od daleč,  apatično iskanje prostora zase pod tujim soncem v obdobju, ko je bil popolnoma z...

  Velibor Čolić: Priročnik za izgnance : uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih * če že, ocena 9/10..... - ob prevodu knjige je bilo letošnje poletje nekaj člankov na to temo in me je takoj zamikalo, neke vrste francoski Hemon , pisatelj rojen 1964, ki se je po vojni iz Sarajeva ustalil v tujini in piše v nematernem jeziku in to z velikim uspehom... Pravi, da je lažje intimen v francoščini, ker se v tujem jeziku počuti bolj zaščiten - zanimivo mi je to še posebej zato, ker je to ravno nasprotna izkušnja mojega izražanja v tujih jezikih, ki ga tudi jaz dojemam kot bolj intimno, a zato, ker se počutim bolj zaščitena v materinem jeziku in v njem lažje manipuliram, kako se izrazim in kako bi rada izpadla, medtem ko sem v tujem prisiljena izražati se preprosto, brez skrivanjem za niansami in brez olepševanja in brez medvrstičnih pravilnih interpretacijah, ki jih pričakujem od drugih v slovenščini - tudi konkretni naslov se mi je zdel obetaven (delovni naslov je bil Priročnik za az...

Aleksandar Hemon : Knjiga mojih življenj   * če že, ocena 10/10..... -   med branjem Jergovićeve Rodbine sem se ves čas spominjala ene kratke zgodbe iz Delovega Poletja v zgodbi, dobro sem se spomnila naslova in tematike in sentimentov - z veliko vztrajnosti in malce sreče in poznanstev sem vendale ugotovila, da gre za "Čebele, I. del" objavljene v Delu daljnjega leta 2003!, avtor pa tale Hemon - zelo sem bila presenečena, da ni Jergović!, in sem se enkrat z navdušenjem prebrala Čebele, pa poguglala avtorja in njegove intervjuje v različnih medijih, med drugim je bil prav te dni eden na rtvslo na aktualno temo Black Lives Matter... - ampak se bolj kot tele Čebele, nad katerimi sem bila ponovno in upravičeno navdušena in si jih dobro zapomnila po 17! letih, pa me je med guglanjem pretresel en intervju, najbrz Milharčičev, v katerem Hemon govori o svojem priljubljenem sarajevskem profesorju shakespearologu Koljeviću, ki je postal tesen in okruten Karadžićev sodelave...

O bivanju in krajih: ljubezen od Languedoca prek Devina do Uršlje gore / Mathias Rambaud * če že, ocena 9/10.....   prebrala na pobudo bralnega krožka avtor je francoski kulturni ataše, poročen s Slovenko Zalo  zoprn tisk, nad s-ji neke vijugice, ki zgledajo kot strešice, kadar je naslednja črka t ali k  zelo filozofski, poetičen, veliko referenc na neke zgodovinske literarne osebe, ki jih ne poznam in ne razumem, a nekaj zelo lepih melanholičnih nostalgičnih a neskončno odkritih misli, ki so mi zelo zelo blizu  str 28: "če bi se preselila v moj rojstni kraj, kot po malem ves čas prizanesljivo razmišljava, kdo od naju – ona, ki bi se nastanila v kraju, ki jo privlači zaradi skrivnostnosti, ali jaz, ki bi me nosila nostalgija – bi bil prvi razočaran, in kdo od naju bi se čutil dolžnega pretiravati z naklonjenostjo, da bi omilil razočaranje drugega?" – to se mi zdi fenomenalno iskreno in poznavalsko…  str 29: Platon: Kraji se razlikujejo po tem, ali d...