Prebrano

August Strindberg: Zagovor blazneža * če že, ocena 1/10..... Osebna izpoved in čustveni obračun ob štiriletnem polomljenem zakonu v 70-ih letih 19. stoletja,  naj bi bil moralno-pravni zagovor in literatura hkrati.  Bere se precej naivno in malo humoristično in sarkastično,  nisem prepričana, da je bilo tako tudi mišljeno.   Žena  je bila iz plemiške družine in igralka, zakon se je začel s škandali (ločitev od varajočega moža, njena možitev z nižjim slojem, prvi otrok takoj oddan v rejo zaradi skrivanja datumov poroke in rojstva, očita ji marsikaj, med drugim najbolj goreče in obsojajoče lezbična razmerja,...). Večino knjige sem sicer prebrala, zadnjo desetino pa sem samo še prelistala, ker si nisem obetala več nobenih pozitivnih bralnih presenečenj.  Pisati Strindberg seveda zna, zna biti tudi delno samokritičen, hkrati pa ima o sebi in svetu zelo omejeno introspektivo in vse skupaj krneki, pa čeprav gre za čas izpred dobrega stoletja.  Poročil in loč...

  Fredrik Backman: Mož z imenom Ove * če že, ocena 7/10..... Avtor je bil zelo popularen bloger, zato ni veliko presenečenje, da je bil tale njegov prvenec takojšnja izjemna uspešnica. Ove je en postaran okornež (čeprav glede na opise presenetljivo samo! 59), ravno ovdovel, ravno upokojen, s precej skromnim težkim otroštvom in mladostjo, ki pa se je poročil z eno sončno žensko, s katero sta prebrodila tudi marsikaj. Ove prisega na saab avtomobile, deluje trd in zakrknjen in skopuški, v sebi pa je izredno mehkega in dobrega srca - samo da to zelo skriva. Napisano je s suhim humorjem v tretji osebi, a popolnoma z njegovega vidika ( Človeku je težko priznati, da nima prav. Še zlasti, če nima prav že zelo dolgo. ) in v kratkostavčnem posmehljivem stilu .  Bere se zelo gladko in hitro, čeprav rahlo preveč predvidljivo in sem se tega v drugi polovici že preceeeej naveličala, a vseeno kdaj pa kdaj prhnila v smeh in tudi na obrtniški ciljano ganljiv konec sem trznila. Skratka, zelo ...

Lars Gustafsson: Čebelarjeva smrt   * če že, ocena 9/10..... Introvertirani prezgodaj upokojeni štiridesetletnik, njegovo soočanje z rakom (malce ga ignorira) oziroma s smrtjo (čas kar dobro izkoristi za razmišljanje), lastno ovrednotenje brez sprenevedanja. Tole je zadnji in najbolj znan od petih romanov cikla Razpoke v zidu, skupna tema jim je odtujenost posameznika in v vsakem romanu je en Lars rojen na isti dan kot pisatelj Lars  Gustafsson (1936-2016), doktoriral iz Nitscheja. Tako pisatelj kot protagonist Lars sta rojena 1936, dogajanje oz. pisanje pa okrog 1975. Eklektični nekonsistentni zapiski iz raznih beležnic, ni čist dnevnik, a pripovedovanje v prvi osebi sebi o sebi.  Zelo moderno, mladostno razmišljanje in pisanje... Malo sprotnih drobnih dogodkov, malo spominov na otroštvo in na bivšo ženo, malo o bolezni, malo neke simbolične a še kar znosne sci-fi eskapade, včasih malce preveč zakomplicirani in dolgovezni stavki za moj okus... Da gre za nek cikl petih ro...