Leto petelina
O neskončnih problemih s posvojenima delikventnima romskima fantoma, brez vsake empatije do njiju in njima podobnim, ker je izčrpana, uničena, prazna - a vendarle ne popolnoma: kljub temu je zelo aktivna, prizadeva si za svoje ustvarjalne ambicije, redno hodi na koncerte in prireditve, poje v židovskem pevskem zboru, se intenzivno druži, vrtnari, kolesari. Mož zasvojen kolesar. Vmes se tudi zaljubi, njena zapuščena mama se ob tem razjoka, ker se ona pa ne bo nikoli več. Oče je bil eminentna pisateljska in politična figura, o njem pa precej cinično, ko sploh - njegova tretja žena ni dovoljevala kontaktov. Ravno nekako sluti prihod menopavze. Malo prevečkrat opisuje tudi svoje sanje, čeprav na kratko. Precej enih dobesednih citatov, malo preveč.
Zapleti s posvojenima Romoma so zatečen in dan okvir, v katerem se zrcali njena osebnost, vsekakor pa se neskončnih težav v svoji pisateljski karieri loteva mnogo bolj aktivno in vztrajno kot težav s posvojencema in celo ravno rojeno vnučko, ki jo je posvojenec naredil eni petnajstletnici v sosedstvu.. Piše brez velikega razlaganja za nazaj, gre za redne in sprotne zapise o življenju (kot terapija in ohranjanje pisateljske budnosti po nasvetu svoje trenutne simpatije) v obdobju, ko je nad posvojencema že dokončno obupala in se takoj ob njuni polnoletnosti najprej pravno odpove prvemu, nato pa tudi drugemu in na koncu tudi vnukinji. V javnosti polemično razpravlja o grozljivem nesmiselnem posvajanju romskih otrok, ki poleg tega, da so drugačnega značaja, v času do posvojitve ne doživijo nobenih toplih človeških stikov in so fiksirani samo na flaško, senzorji ljubezni in empatije pa so okrnjeni za vedno - njena dva sta bila posvojena pri starosti okrog enega leta. Njena dva Roma sta ji kradla in se drogirala in je šel ves njen trud in ljubezen in denar v prazno, čeprav ima polne fotoalbume čudovitih doživljajev in aktivnosti iz njunega otroštva. Še kar šokantno branje o tem, kako je morala zaklepati spalnico in zamrežiti celo prezračevalne kanale med sobami in skrivati hrano, ki jo je posvojenec odnašal iz hiše, čeprav nisem čisto razumela, kako in zakaj mu je zamerila tudi požrešnost, npr to da je pospravil celo piksno smetane ajd ajd, ampak besna je bila tudi, ker je pojedel polovico krompirjeve solate pred planirano praznično večerjo in njena stalna frustracija z njegovo nenasitnostjo mi je šokantna in nerazumljiva - kje je meja med požrešnostjo in apetitom ter biološko danim metabolizmom? Gotovo je bila na začetku polna idealizma in tudi predanega aktivnega soočanja s težavami že v zgodnjih obdobjih, ampak o tem ne piše skorajda nič - in to se mi zdi velika luknja - lahko bi prispevala, če že nima odgovorov, vsaj razmišljanja in izpraševanja o tem, kaj bi lahko ali morala narediti drugače, ne pa samo opis dviganja rok od njenih dveh fantov in vseh njima podobnih otrok. Ampak očitno je bilo tudi obdobje samorefleksije v času pisanja te knjige že pokopano skupaj z vsemi iluzijami. Glede na tole avtobiografijo je morda velikokrat bolj pametno in srčno in koristno in pravično do otrok in skrbnikov in družbe pravzaprav rejništvo - ne samo po pravni ureditvi, ampak tudi psihološko morda to omogoča bolj zdrave in transparentne odnose, ki pogosto umanjkajo seveda tudi v bioloških družinah???
Pisateljica, scenaristka in publicistka, rojena 1957, hči znanega pisatelja oporečnika Pavla Kohouta (kar pomeni petelin, ergo naslov, pa še ravno kitajsko leto, pa še rojena je v takem letu... ), tudi sama je bila kot dvajsetletnica v priporu in kasneje obsojena na dela čistilke, študij pa ji je bil prepovedan. Tole je vsepovsod označeno kot avtobiografija, tudi sama tako pravi, zdi pa se, da je spremenila vsaj nekatera imena, npr moža. Piše zelo dobro in deluje po stilu pisanja in življenja zelo zelo sodobno in inteligentno. Kot oseba mi je bila simpatična in antipatična hkrati, lahko pa samo občudujem njeno energijo, ambicije glede kariere in osebne sreče, brutalno iskrenost in silovitost pisanja - gre za žensko izjemnega karakterja in z izjemno življenjsko zgodbo.
 |
| za vnučko jo nič ne briga |
Komentarji
Objavite komentar