Prebrano

  Erich Kästner: Ko sem še majhen bil * če že, ocena 9/10..... Mojstrsko zavito o svojem otroštvu z začetka XX. stoletja v Dresdnu , začne z rodbinsko predzgodovino, konča pa z razglasitvijo mobilizacije 1914.  Piše pretanjeno, duhovito, sicer zelo preprosto in v stilu mladinske literature, a spošljivo in brez jasnega podcenjevanja.  Z nostalgijo, humorjem, a tudi globoko resnostjo .  Oče po neuspehu lastnega sedlarstva dela v tovarni kovčkov in postransko čevljari doma, mama pa se je priučila frizerstva sredi svojih trideset let. Oddajajo sobo učiteljem (kar si želi postati tudi sam) in živijo skromno, sploh v primerjavi z mnogo bogatejšimi sorodniki. Sina edinca so vsestransko podpirali in on je bil staršem v oporo in veselje , sploh mama je hodila z njim na večdnevne izlete in bila ponosna na njegovo pridnost v šoli in druge talente, on pa ji je asistiral pri friziranju, pomagal pri nakupih in gospodinjstvu. Skrbno zapeljana zgodba o odraščanju z družinskim in dr...

Nathalie Sarraute: Otroštvo * če že, ocena 6/10..... Nataša, Točok (1900-1999) je pri d obrih osmih letih prišla iz Rusije k očetu in njegovi mladi ženi in mlajši sestrici.  Nadrobljeni otroški spomini prekinjeni s stalnimi podvprašanji odrasle avtorice , ki kot da v dialogu stalno sprašuje za dodatna pojasnila. Zgodnji spomini so krhki in tudi napisani tako, a tudi kasneje je vse zastavljeno precej poetično. Premočrtnost ni bil pisateljičin namen. Morda je bila dovolj stara (80+ pri pisanju teh spominov), da se ni obremenjevala s celovitostjo, ampak ji je šlo za ohranjanje fragmentov. Iz telih fragmentov pa se celota ne samo ne sluti, ampak celo zamegljuje.  Starša sta se ločila že zdavnaj, živela je v nekem svetovljanskem in premožnem ruskem okolju. Mama se ji je precej hladnokrvno odpovedala tako, da je po enih poletnih počitnicah pri očetu v Franciji enostavno ni vzela nazaj. Ko sta se srečali čez dve, tri leta, pa je bila hladnokruta. Oče je imel kemijsko tovarno, na njeg...