Prebrano

  Thomas Bernhard: Izbris. Razpad * če že, ocena 10/10..... Pripovedovalec, pisateljev alter ego, od prejema brzojavke o smrti staršev in brata razpreda svoje misli vse do pogreba in razpleta z dediščino , z odporom v notranjem dialogu razmišlja o svoji družini, odločen vse natančno popisat in si s tem omogočiti izbris družine iz svojega duševnega bremena. Gre za zapleten odnos sovraštva in očitkov zlasti z mamo, zaničuje pa vse družinske člane.  S tem "alternativnim življenjepisom" Bernhard zelo nazorno predstavi svoj odnos do lastne družine in malomeščanskih pričakovanj , čeprav v fiktivni postavitvi.  V knigi sta dve brezodstavčni poglavji: Brzojavka, ki se pripoveduje v Rimu, in Oporoka v Wolfseggu, kjer se odvija pogrebni ceremonial. Ob novici o smrti razporeja fotografije svojih družinskih članov in razmišlja o njih in prijateljih, o spominih in o svojem od družine odrezanem življenju. Doma pa mu gre vse in vsi na živce, ne dovoli si sprenevedanja niti o mrtvih, je...

  Thomas Bernhard: Stari mojstri. Komedija * če že, ocena 8/10..... Pripovedovalec govori o starcu Regerju, ki že desetletja vsak drugi dan hodi v muzej sedet pred eno in isto sliko . Skoraj cela knjiga so spontane misli brez odlomkov v kratkem času čakanja na srečanje, in medtem ko ga opazuje opazovati sliko, dobesedno povzema Regerjeve besede in misli nametane po spominu o umetnosti, življenju, avstrijskosti , itd - seveda bolj ali manj prav nič pozitivnega. Kot mimogrede se iz tega naplete starčeva življenjska zgodba in filozofija, ki je seveda čudaška. Pred kakšnim letom mu je umrla žena, zdaj je še bolj čuden in osamljen. Zelo obrobno tudi o tej pokojni ženi (npr zahteve o preprostem, ne pa cenenem pogrebu), pa o muzejskemu čuvaju Irrsiglerju, ki je s starcem v simbiozi in mu zagotavlja mir in prostor na klopi pred sliko (edini cilj mu je bila služba, kjer bo dobil uniformo). In skorajda nič o pripovedovalcu, o katerem zvemo samo, da tudi on redno hodi v ta muzej in tudi kasne...

  Thomas Bernhard: Sečnja. Razburjenje * če že, ocena 10/10..... Zgodba se dogaja en večer, ko "hoch" družba dve uri čaka in ob pol enih končno dočaka zvezdo dunajskega Burgtheatra na "umetniški večerji", ki se ob 4h zjutraj izteče dokaj klavrno, pa vendar z dovolj sprenevedanja .  Pripovedovalec sedeč v "Ohrensesslu" pa pri sebi v monologu premleva spomine na to družbo izpred dveh desetletij, pa dopoldanski pokop ene izmed njih, ki je naredila samomor, pa kako odveč mu je bilo povabilo in kako so mu vsi tuji in zoprni. Vendar je tih tudi kasneje za mizo in se tudi poslovi nadvse hinavsko vljudno, samo med tekom po mestu ga preganja, da mora " takoj, nemudoma pisati o tej grozljivi umetniški večerji, vseeno kaj, ampak takoj, dokler še ni prepozno ". Tipični Bernhardski monolog, ponavljanje dobesednih fraz in bruhanje prezira na vse strani. Tudi naslov ima značilno dvojno strukturo, kot toliko drugih njegovih knjig - in je Sečnja morda najbolj čus...

  Thomas Bernhard: Potonjenec * če že, ocena 9/10..... O treh sošolcih klavirja, od katerih je bil Kanadčan absolutni genij, kar je ostala dva mlada Avstrijca oropalo iluzij o lastnih sposobnostih , zato sta se nehala ukvarjati z glasbo. Po smrti genija v zrelih letih je eden kmalu naredil demonstrativni samomor, drugi sošolec pa ob tem premišljuje in premleva spomine od šolanja vse do smrti in pogreba. Genij ju je zaznamoval in vplival na njuni življenji, a pripovedovalec predvsem razmišlja o samomorilcu, tako podobnem in tako različnem njemu samemu , niha od popolnega razumevanja in občudovanja in naklonjenosti, s seciranjem se vse bolj nagiba v zaničevanje in nato pomilovanje ter na koncu sočustvovanje s prijateljem - in s tem pravzaprav sam s sabo. Glenn Gould je sicer resnični klavirski velemojster iz srede 20. stoletja, rojen leto za Bernhardom in umrl nekaj dni po 50. rojstnem dnevu, slovel je po svojih Bachovih Goldbergovih variacijah, bil izjemen in precej poseben - a Ber...

  Thomas Bernhard: Wittgensteinov nečak. Prijateljstvo * če že, ocena 9/10..... Bernhard pripoveduje o svoji življenjski filozofiji v svojem zrelem obdobju skozi življenjsko zgodbo svojega prijatelja . Zgodbo začne 1967, ko sta bila oba v istem zdravilišču, on v paviljonu za pljučne bolnike (izrezali so mu tumor), Paul pa na psihiatričnem oddelku. Poznata se že od prej, a od "bednega srečanja" na klopci med obema paviljonoma do prijateljeve smrti 1979 od blizu spremlja prijateljevo propadanje in umiranje v vse večji osamljenosti in revščini. Namesto zaprošenega govora na grobu naj bi bila ta knjiga rekviem (maša zadušnica) prijatelju in obdobju njunega prijateljevanja. Nečak je izšel isto leto kot Otrok , in nadaljuje isti sistem naslovov kot druge štiri mladostne avtobiografske knjige pred Otrokom in ima isti brezodstavčni stil, z obilico ponavljanja istih fraz in gnusa. Prijatelj je Paul Wittgenstein, posebnež iz slovite in bogate avstrijske rodbine (ob prelomu stoletja dr...

  Thomas Bernhard: Hlad. Izolacija * če že, ocena 9/10..... Hlad je četrta izmed petih avtobiografskih del o pisateljevi mladosti, vsebinsko pa zadnja iz tega cikla, izdana tri leti leta po  Dihu . Dih se zaključi z napotnico v drugo zdravilišče, tokrat zaradi tuberkuloze po prebolelem "mokrem vnetju porebrnice". V Hladu gre za obdobje v zdravilišču Grafenhofu, kjer v izolaciji opazuje svoje življenje kot prestajanje kazni, ki se jo je odločil kljubovalno prenesti , v tem zdravilšču je dvakrat, vmes pa se zdravi v bolnišnici in ambulantno, opisano obdobje te knjige je  nekje od druge polovice 1949 do začetka 1951. V zdravilišče za tuberkulozne bolnike Grafenhof je prvič odšel v drugi polovici 1949, se prvič vrnil od tam po devetih mesecih kot da je ozdravljen, takrat je bila mama še živa, na obveznem testu dva dni po prihodu v mesto pa je bil pozitiven, sledila je bolnišnica (ista kot v Dihu, le da tokrat ne intenzivni oddelek, ki ga je imenoval soba za umiranje) in nato ...

Thomas Bernhard: Dih. Odločitev * če že, ocena 9/10..... Dih je ena izmed petih avtobiografskih del o pisateljevi mladosti, izdana dve leti leti po Kleti , ki se vsebinsko zaključi z "mokrim vnetjem porebrnice" kot posledico nepozdravljene pljučnice, kar prekine njegovo vajeništvo v kletni trgovini. Obdobje še pred vajeništvom pokriva   Vzrok , najzgodnjejše otroštvo pa  Otrok , ki je bil sicer izdan kot zadnja knjiga izmed teh petih avtobiografskih delov in po stilu in pristopu in naslovu odstopa od drugih štirih.    V Dihu gre za zelo kratko obdobje parih mesecev, obdobje nihanja med smrtjo, zavestno odločitev za življenje . V bolnišnico je bil sprejet v začetku januarja 1949, le nekaj dni prej je v isto bolnišnico šel ded in tam februarja tudi umrl, v začetku marca so osemnajstletnika premestili v zdravilišče, za veliko noč sredi aprila je tam zvedel za mamin rak, ko se je že pripravljal na vrnitev domov, doma pa čez dva tedna dobi napotnico za naslednje zdraviliš...

  Thomas Bernhard: Klet. Odtegnitev * če že, ocena 9/10..... Klet je druga izdana knjiga izmed petih avtobiografskih del o pisateljevi mladosti, izšla je eno leto po Vzroku , ki tudi vsebinsko pokriva obdobje tik pred Kletjo . Gre za obdobje  nekje od začetka 1947 do konca 1948, ko je bil Bernhard trgovski vajenec v delavskem salzburskem predmestju Scherzhauserfeld . Klet ima naslov po kletni trgovini v revnem okolišu v težkih povojnih časih. Malo pred šestnajstim rojstnim dnevom (rojen je februarja 1931) po poldrugem letu obesi gimnazijo na klin iz čistega gnusa (začel jo je avgusta 1945). Triletno vajeniško obdobje pa se pretrga, ker se oktobra 1948, ko je bil star dobrih sedemnajst, med razlaganjem tovornjaka s krompirjem v sneženju prehladi, zboli za hudo gripo, se prehitro z vročino vrnil na delo, si nakoplje pljučnico in je s tem pahnjen v štiriletno odisejado   po bolnišnicah in zdraviliščih (tuberkoloza, vnetje porebrnice... - š tiriletnost omenja tukaj, matematik...

Thomas Bernhard: Vzrok. Nakazovanje * če že, ocena 9/10..... Vzrok je prva izdana knjiga izmed petih avtobiografskih del, s katerimi je Bernhard popisal svojo mladost. V Vzroku gre za obdobje  jesen 1943 - zima 1946/7, v katerem je bil avtor v Salzburgu najprej od jeseni 1943 kot dvanajstleten v nacionalsocialističnem šolskem internatu eno dobro leto, po vojni pa je poldrugo leto v isti zgradbi obiskoval nižjo katoliško gimnazijo in jo zapustil malo pred šestnajstim rojstnim dnem, ko si na poti v šolo samoiniciativno na zavodu za zaposlovanje raje zrihta triletno učno dobo pri nekem trgovcu v najbolj zanikrnem delu mesta. Zgodnje otroštvo je predstavil v knjigi Otrok , izdani sedem let kasneje. Mislim, da je vsekakor najbolje prebrati Otroka prej, gre za zelo drugačen stil pisanja, Otrok se bere lažje in olajša tole vsebinsko nadaljevanje, kjer je manj "poročanja", ampak več razmišljanja in filozofiranja, oziroma "nakazovanja" tega zagatnega "vzroka" tota...

  Thomas Bernhard: Otrok * če že, ocena 10/10..... Ta knjiga je bila izdana kot zadnja izmed petih avtobiografskih del, je pa tukaj popisano  otroštvo do cca 13 let, torej 1931-1944 . V angleščini je teh pet kratkih del zbranih v eni knjigi in se začne z Otrokom, kar je presekalo moje dileme, ali bi brala kronološko po tisku ali po vsebini. Otrok za razliko od drugih štirih del nima podnaslova.  Zdi se mi popolnoma možno, da bo tole najzgodnejse otroštvo najlepši in najbolj čustven in skrbno izdelan del od vseh teh petih avtobiografijskih del. No, bomo videli. Prevod je zelo dober, oziroma bere se zelo dobro. Vse je napisano kot da v enem dahu, brez odstavkov ali poglavij. Bistveni del življenjepisa  v spremni besedi v Mrazu  je pravzaprav samo povzetek te knjige.  Govori o tem, kako je njegova mama, nesojena balerina, šla na Nizozemsko zaradi nezakonske nosečnosti in kako sta ga pri enem letu odprtih rok prevzela ded in babica, ki prej za njega niti vedela...