Prebrano

  Günter Grass: Peeling the onion * če že, ocena 1/10..... Avtobiografija nobelovca, ki je bil kot  sedemnajstletnik 1944 rekrutiran v SS v kaotičen porazen konec WWII.  Parkrat za las ušel smrti, bil ranjen in nato povojni ujetnik pod ameriško vojsko. Po osvoboditvi je preprodajal na črnem trgu, bil kamnosek nagrobnikov, jazz bobnar, študiral kiparstvo, potoval, ves čas pa risal in pisal poezijo in prozo... Pripovedovanje se konča, ko zapusti Pariz že kot pisateljski uspešnež,  sploh po izidu Pločevinastega bobna , v katerem je na grotesken način zapakiral svojo medvojno in povojno zgodbo, polno pretiravanj, mešanje fantazije in faktov. Knjiga se konča sredi prvega zakona, iz katega ima štiri otroke, potem sta sledila še dva izvenzakonska z dvema ženskama, iz drugega zakona pa ima dva pastorka - občasno jih vse skupaj z vnuki kot eno veliko integrirano družino omenja v knjigi, sploh srečen zakon pa je imel vdrugo z Ute, ki jo omenja z veliko naklonjenostj...

  Mario Vargas Llosa: Prikriti junak * če že, ocena 4/10..... Neprepričljivi zgodbi dveh starejših Peruancev: eden se upre izsiljevalcu, drugi pa je poročna priča bogatašu in služkinji. P reprostega pokončnega avtoprevoznika i zsiljuje kar nebiološki sin, medrazredna poroka pa zamaje družbo in dva ničvredna sinova jo nasilno izpodbijata. Osebe so  predvidljive in enodimenzionalne, pogovori okorno leseni, stavki preprosti in prozaični... Celotna zgodba se limonadasto razrašča do ljubic, policajevih brantrancev, vedeževalk, najstnika z duhovnimi halucinacijami... Vsi liki so strašno slikoviti in vse se super poklapa in na koncu "slučajno" glavni liki odletijo z istim letalom na počitnice, s tem se zgodba srečno in čudovito izteče. Vse skupaj je zastavljeno predvsem kot neka lahkotna kompleksna izumetničena kriminalka , ob tem pa natroseno neverjetno veliko neumnosti, prozaičnosti, cenenosti. Daleč najbolj zanimive so bile halucinacije najstnika, ki se mu je prikazoval morda hud...

  Mario Vargas Llosa: Pogovor v Katedrali * če že, ocena 1/10..... Slučajno se po nekaj letih srečata sin bivšega perujskega ministra in njegov nekdanji šofer. Zapijeta in zapleteta se v pogovor v gostilni Katedrala. Sin poskuša ugotoviti očetovo vlogo pri političnih umorih in nasploh v nasilnem avtoritativnem režimu sredi 19. stoletja. Drugi stavek se glasi: V katerem trenutku se je zajebal Peru? A ne gre samo za Peru. Med pogovorom se razkrivajo njuni osebni zgodbi in zgodbe nekaterih drugih posameznikov. Ni jasno, kaj je dejansko izrečeno in kaj si sogovornika samo mislita ali se spominjata , medtem ko se pogovarjata o čisto drugi temi. Tako da so na gosto nastlani  nepovezani dialogi med različnimi osebami v različnih časovnih obdobjih ne samo na isti strani, ampak celo v istih odlomkih, neposredni odgovor pogosto sledi šele po iztrganih dialogih drugih oseb v drugem obdobju...  Mojstrski način zapisa o pogovoru dveh oseb iz različnih slojev, ki imata vsak svoje moti...

Ernest Hemingway: Pariz - premični praznik * če že, ocena 7/10..... Zbirka dvajsetih zgodb iz obdobja  1921-26 , ko je Hemingway  (1899-1961)  živel v Parizu, postopoma opušča novinarsko poročanje in se posveča pisateljevanju. Čuti se njegov sproščen in odprt duh, zvišenost nad nebistvenostmi sveta, navdušenje nad iskrenimi ljudmi, naravo, preprosto avtentično hrano in alkoholom. Živi zelo skromno  s svojo prvo ženo Hadley in sinom Jackom (1923),  zaradi pomanjkanja občasno potrpi tudi mraz in lakoto, a vseeno veliko potuje in počitnikuje, mikajo ga stave na konjskih dirkah, trudi se biti discipliniran pri pisanju in zvest samemu sebi pri iskanju svojega pisateljskega kruha . Srečuje marsikatere znamenite ljudi iz sveta literature in umetnosti, do marsikoga je tudi zelo piker. Prva tretjina mi je bila čist ok, kar zanimivo o načinu življenja tujih umetnikov v medvojnem Parizu, prijeten enostaven Hemingwayski slog, ampak vse skupaj precej mlačno. Druga tretjina ...

  Herman Hesse: Stepni volk * če že, ocena 1/10..... Harry Haller je avtorjev alter ego pri petdesetih letih.  Stepni volk je samotnež, ki prenaša prekletstvo svoje razklanosti (človek - volk, individium - družba, razum - magičnost). Samoten je po svoji volji, si domišlja . Nosi breme zavoženosti in nezadovoljstva, da ni izkoristil svojih življenjskih potencialov. Razmišlja o sebi in svetu, v povod pa mu je dobrih dvajset strani dolg esej Razprava o stepnem volku, Samo za trčene!, ki pa je izven celotnega oštevičenja strani. Hesse  (1877-1962)   piše preprosto in skrajno uglajeno - kar so nekateri pripisovali zgodnji zrelosti, drugi pa njegovim omejenim razvojnim možnostim - kar se mi zdi super zabavno bizarno kontradiktorno .  Mladostna kriza identitete je sicer bolj romantična kot kriza srednjih let, a prav mladi so bili najbolj navdušeni nad njegovo sliko starajočega se samotarja (Harry Haller mi je mentalno deloval kot starec, ne pa petdesetletnik!). No, m...

  Kenzaburo Oe: Osebna zadeva * če že, ocena 8/10..... Rojen 1935, nobelovec 1994, s svojim pisanjem daje glas predvsem svojemu prvorojenemu sinu, ki se je rodil tako močno prizadet, da se je kot oče moral odločati, ali naj ga poskušajo obdržati živega ali ne . To je tudi tema te knjige, ki se odvija nekaj dni vključno od poroda (oče medtem kupuje zemljevid za sanjsko potovanje v Afriko), opisuje očetove stisko tako v življenju že prej na splošno kot nihanje med odločanjem glede operacija možganske kile kot tudi prikrivanje resnice porodnici kot sploh ohranjanje zakona. V knjigi in tudi v življenju se zadeva izteče v odločitev za življenje in požrtvovalno predanost otroku (pisal pa je tudi literaturo z variacijami alternativnih odločitev). Sin se mu je rodil 1963, tole knjigo pa je napisal že eno leto kasneje. Ni napisano v prvi osebi, v knjigi nastopa oče Bird kot nekoliko groteskna pojava, spolno in socialno zatrta, s svojo veliko situacijsko stisko ob rojstvu otroka kot kulminac...

  Jean-Marie Gustave Le Clézio: Afričan * če že, ocena 6/10..... Rojen 1940, nobelovec 2008, tukaj govori o odnosu z očetom, ki je zaradi vojne kot zdravnik obtičal v Afriki in ga je spoznal šele pri svojih osmih letih, ko so šli z mamo in leto starejšim bratom za ene dve leti k njemu - to obdobje ima pisatelj v idiličnem spominu življenja v divjini, čeprav je bil oče čudak in strog in jih je pretepal in silil v toge religijozne obrede itd. Ko se je čez nekaj časa upokojil in so živeli kot družina v Evropi, pa ga je dobesedno zasovražil.  V tem kratkem delu, polnem starih fotografij raznih prizorov iz Afrike, ki jih je posnel oče, se zdi, da večkrat hoče začenjati pripovedovati očetovo zgodbo, ampak očitno mu premočrtnost ni bila cilj. Skuša pojasnjevati osebo, ki je ni imel rad in ki je tudi razumel ni . Zelo na kratko se osredotoči na sebe, na fantka, ki je bil brez očeta v zgodnjem otroštvu, potem pa mu je bil nek odtujen oče dobesedno vsiljen. Ta oče je moral biti zelo zan...

  Jean-Marie Gustave Le Clézio: Napev o lakoti * če že, ocena 5/10..... Rojen 1940, nobelovec 2008, tukaj opeva mladostno zgodbo svoje matere na zelo prisiljeno poetičen način . Junakinja je ob začetku WWII stara cca 20 let, oče je mauricijskega porekla, mama ima neke buržuazno-plemiške korenine, pred vojno zaradi očetovih špekulacij izgubijo praktično vse, tudi dekletovo premoženje, ki ji ga je zapustil nek ljubeč in sofisticiran mamin stric, starša se stalno prepirata in oče ima zvesto izvenzakonsko ljubezen, vmes pa vpletena tudi zgodba o krajšem otroškem prijateljstvu z neko revno pragmatično rusko pregnanko, itd itd. Junakinja je bistra in trpko opazuje svet, občasno se čudovito postavi zase in pogumno prenaša težave revščine in vojne.  Ni jasno, zakaj se tako trudi poetizirat (biseri potu so jo žgečkali pod pazduho) in se neprepričljivo vživljat v njeno dojemanje staršev, očetove ljubice, otroškega prijateljstva, pomanjkanjem navdušenosti in ljubezni z možem. Ni jasno, z...

Richard P. Feynman: Gotovo se šalite, gospod Feynman! * če že, ocena 6/10..... Nobelov nagrajenec za atomsko oziroma kvantno fiziko 1965, (1918-1988), gre za zapis šegavih anekdot iz njegovega pestrega življenja, ki so bile posnete med pogovorom s prijateljem. Bil je  gizdalin in hvalisavec, superioren, družaben, šarmer, nastopač, blefer, radoživ, radoveden, ni trpel praznega besedičenja in ni se mu bilo težko izpostavljati , bil je zelo inteligenten in pronicljiv, slovel je po svoji neposrednosti in IQ in postal popularna ikona že v času življenja,  Sheldon iz Big Banga je njegov veliki občudovalec.  Anekdote so precej raznolike, segajo od otroštva naprej, naslov je odziv gostiteljice na njegov odgovor, ali želi limono in mleko v čaj, in je izstrelil, da oboje. Hipnoza se mu je zdela zanimiva izkušnja: imel je občutek, da mu ni nujno ubogati navodil, ampak da jih hoče - in pokomentira, da je to isto, kot da mu jih je nujno ubogati. Eksperimentiral je z vplivanjem na sanj...

Gabriel Garcia Márquez: Živim, da pripovedujem * če že, ocena 1/10..... Kolumbijski pisatelj magičnega realizma (1927-2014),  Nobelovec 1982, daleč najbolj  slavni deli Sto let samote in Ljubezen v času kolere. Ta avtobiografija zajema čas še pred poroko in večjimi pisateljskimi uspehi. Da bo zvezdnik že v času svojega življenja, se pa že sluti. Prvih deset let je preživel pri maminih starših (ki so se močno upirali poroki hčerke z babjakom), ded ga je naučil, da imajo trupla izjemno težo (ker je dejansko nekoga ubil v dvoboju), babica pa, da so paranormalni pojavi popolnoma naravni. Po dedu je bil kritičen liberalec in tako po njem kot po očetu tudi on z nezakonskimi otroki - ravno te dni so mediji objavili, da je imel nezakonsko hčerko rojeno 1990, kar pa je bila stroga skrivnost iz spoštovanja do njegove žene - krneki. Tole se je na začetku bralo zelo obetavno, o otroštvu in starih starših, vse precej barvito in idilično in ekzotično. Potem pa kar kmalu prešalta v golo doku...

  Peter Handke: Žalost onkraj sanj * če že, ocena 8/10..... Avtor (1942) se v tem delu sooča s samomorom svoje matere pri njenih 51 in njegovih 31, le nekaj tednov po smrti. Spominja se je z veliko nostalgije in razumevanja, bila je radoživa in bistra in nesrečna, žrtev revnega okolja in vojno-povojnih razmer, žrtev okvirov spodobnosti in nesrečnega zakona in svojih nedoseženih sposobnosti in želja ter sanj. Bila je koroška Slovenka, med vojno zanosila s poročenim Nemcem in se še pred rojstvom poročila z drugim, s katerim se nista ljubila, po Petru je rodila še trikrat. S Petrom sta si bila najbolj blizu, morda tudi zaradi idealiziranja tiste medvojne ljubezni, si intimno dopisovala in skrbel je zanjo tako finančno kot psihično. Preden se je mož alkoholik po daljšem zdravljenju tuberkuloze vrnil domov, je skrbno načrtovala in izvedla samomor s tabletami, odposlala pisma in oporoke, se oblekla v menstrualno perilo in si trdno zavezala ruto pod glavo. Zelo dobro in plastično predsta...

Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva * če že, ocena 10/10..... Kazuo Ishiguro (1954) se je pri petih z družino preselil z Japonske v Anglijo, 2017 je dobil Nobelovo nagrado. Roman je prejel bookerjevo nagrado, 1993 so po njem posneli slovit film z Anthony Hopkins in Emmo Thompson , za prevod romana v slovenščino pa je Fišer dobil Sovretovo nagrado in me vse to ne preseneča. Govori o ostarelem butlerju, ki je pred WWII služil simpatizerju fašistov, in se popolnoma odpovedal življenju v imenu predanosti praznim in napačnim idealom poslanstva odličnosti opravljanja poklica na račun sebe in odnosov z ljudmi , očeta in potencialne ljubezni.  Na isti dan mu umira oče v podstrešni kamrici, odvija se konferenca nemških simpatizerjev in nasprotnikov Versajskega sporazuma, on pa ne pozabi popolnoma na nalogo, naj enega nezrelega plemiškega mladeniča poouči o seksu pred poroko, in skrbi za žulje francoskega politika, itd itd itd.  Po vojni posestvo prevzame nek Američan in ga skoraj prisili, da...

John Maxwell Coetzee: Poletje. Prizori iz podeželjskega življenja III * če že, ocena 8 / 10..... Po Deških letih in Mladosti je tole tretja in zaenkrat zadnja iz avtobiografskega cikla, o času 1972-77, ko je bil pisatelj sredi svojih tridesetih let, po letih v Angliji in Ameriki se vrne v Južno Afriko, leta 1977 doživi svoje prve večje potrditve kot pisatelj. V tem tretjem delu je pristop popolnoma drugačen,  kot da gre za intervjuje raziskovalca z nekaterimi ljudmi po njegovi smrti .  Kar premeteno zastavljeno, ni se mu bilo potrebno razlagati, lahko pa se je igral s predstavo, kako si predstavlja, da si ga predstavljajo razni ljudje, s katerimi si je bil nekoč blizu. Lahko pa da so vsi ti "pričevalci"  popolnoma precej izmišljeni, vsekakor je marsikaj zamolčal :  poročen je bil 1963-1980 in imel dva otroka, o tem tu niti besede, predstavlja se kot popolnega samca, v Ameriki je doktoriral 1969 in 68 bil priprt zaradi zasedbe univerze, zaradi udeležb v protivojnih...

John Maxwell Coetzee: Mladost. Prizori iz podeželjskega življenja II * če že, ocena 9/10..... Prvi, otroški del tega cikla Deška leta  sem prebrala pred kratkim in mi je bil zelo všeč. Tukaj se nadaljuje s samoopazovanjem 22-letnika, ki je pobegnil od afrikanarstva v London (o aparthaidu govori s hladno in naveličano distanco, kolikor sploh) in hibernira kot asocialen računalniški programer, sicer namerava postati pesnik, je zelo samokritičen in hkrati ambiciozen, ni še obupal nad sabo in svojimi sanjami, čeprav se zdi, da je blizu popolni vdaji napram življenju (zato čudi, da nima več razumevanja za svojega zgubaškega očeta), svojo  duhovno ambicioznost pa pokaže še najbolj ob razmišljanju o razočaranjapolnih seksualnih stikih z ženskami brez strasti in na splošno kar z vsemi ljudmi okrog sebe. Ne želi biti zguba kot oče, tudi zato se alkohola ne dotika, a bi hitro lahko utonil v očetovo pretvarjanje, da ima službo in smisel, če mu ne bi brez službe grozil izgon iz Anglije. ...

  Günter Grass: Pločevinasti boben * če že, ocena 1/10..... Grass (1927-2015) je Nobelovec 1999. Tole je bilo njegovo najbolj slavno delo, označeno kot magičen realizem, 1979 je film po knjigi dobil Oscarja. Prepričan mirovnik, levičar, socialist, šele 2006 razkril ob izzidu spominov  Beim Häuten der Zwiebel , da je bil kot 17-leten ob koncu vojne 1944 rekrutiran v SS (prej je trdil, da je bil samo v podpornih enotah - to mu je ležalo na duši, sprva je bil deležen kar močnega pogroma in odvzema častnih naslovov, a po kratkem razmisleku je bil razumljen - do aprila 1946 je bil povojni zapornik). Zgodba govori o Oscarju, rojenem sredi 20. let, ki pri treh letih neha rasti, strastno bobna na pločevinaste bobne in jih uničuje enega za drugim, ima pa tudi predirljiv glas, s katerim lahko ciljno razbija razne steklene predmete. Ima zelo poenostavljene razlage za dogajanje okrog sebe, pa naj bo to prešuštovanje lastne mame ali pa fašizem . Pripoveduje v prvi osebi, včasih pa govori o...

John Maxwell Coetzee: Deška leta. Prizori iz podeželjskega življenja * če že, ocena 9 /10..... Južnoafriški pisatelj John Maxwell Coetzee (1940), Nobelovec 2003, o svojem otroštvu piše v sedanjiku in v tretji osebi, "ta fant" je sproti samoopazovan in razložen z lastne iskrene perspektive, samozaveden in navzven se skuša sprenevedati . Išče identitito in prostor pod soncem, se zaveda lastne in družinske "nenormalnosti" , ko ne spada na kmetijo, kjer je rad, ne mara očeta, pripada in se upira materinem vplivu, ne hodi bos niti v cerkev, ima afrikanerski priimek, govori pa samo angleško... Globoko je zavračal očeta, ki pa se šele na koncu razgali za zgubljenega in šibkega alkoholika. Ni lahkotno branje, a zelo pritegne in je ganljivo in na trenutke celo smešno tudi v težki zadevah (npr nasilje med otroki). Coetzee je veljal za izredno zadržanega pisatelja, tako v pisanju kot v privatnem življenju (na mnogih večerjah naj pogosto ne bi izustili niti stavka...), kar se ...

Hermann Hesse: Demian; Potovanje v Jutrovo deželo * če že, ocena 9 in 1/10..... Hermann Hesse 1877-1962, problematičen in upornik že kot otrok (nad njim so izvajali celo eksorcizem), poskus samomora v mladosti, začel delati v bukvarnah, veliko bral in se kmalu uspel preživljati s pisanjem, Nobelova nagrada 1946 kot sprava z nemškim narodom, od prve vojne prepričan pacifist, antinacionalist, v 30-ih letih aktivno promoviral judovske pisatelje, bil prepovedan v Nemčiji  - ob začetku prve svetovne vojne se je izpostavil v svojih delih kot pacifist (in se na široko zameril v Nemčiji s pozivom proti nacionalizmu v časopisnem članku 1914  O Freunde, nicht diese Töne! ), izselil se je v Š vico. V  60-ih je postal izredno popularen v Ameriki v času uporništva in želji po razsvetljenju... Poročen trikrat. Njegovi starši so bili iz misionarskih družin iz Indije, zato so mu bile te kulture blizu.  Na začetku knjige je izsek iz utemeljitve Nobelove nagrade (za resnobnost in iskr...