Ženska vojna za domovino in Stalina
Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza * če že, ocena 1/10..... Beloruska pisateljica, rojena 1948, Nobelova nagrada 2015, piše v ruščini, njena dokumentarna literatura je kolaž čimbolj dobesednih spominov različnih ljudi z minimalnim komentarjem . V tej knjigi sprašuje po vojnih izkušnjah sovjetske ženske, ki so se borile v WWII, in poudarja, kako zgodovino vojn pišejo možakarji, vloga žensk pa je zamolčana tudi zato, ker jo ženske hočejo zamolčati in po vojni ne nosijo odlikovanj in bi rade vse predvsem samo pozabile, saj vojna ni za žensko naravo, kot pravijo stereotipno kar same. Pripovedovane vojne zgodbe niso bile niti pol tako grozne, kot sem se bala. Ali pa je bilo enostavno preveč (na desetine in desetine) oseb, da bi se s kakšno identificirala, njihove pripovedi so vse zelo kratke, včasih celo le par stavkov. Gre seveda za same take, ki so preživele, in kar vse po vrsti pripovedujejo, da četudi so jih možakarji morebiti sprva podcenjevali, potem pa so jih spoštovali...