Prebrano

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov) * če že, ocena 9/10..... V knjigi je na začetku daljši študijsko zastavljen komentar Nade Barbarič, na koncu sledijo celo šolska vprašanja za domače branje, je bila pa knjiga cela po študentsko podčrtana itd... Komentar se zelo navezuje na film Nasvidenje v naslednji vojni, vključno s številnimi fotkami. Med življenjepisnimi mejniki omenjeno njegovo pleskanje v Franciji, umora gimnazijskega prijatelja pa ne. Omeni Zupanovo zaničevanje žensk - hm, tega izraza jaz sicer ne bi uporabila, pa kakorkoli se temu reče, ni bilo omejeno samo na ženske, ki jih je seveda ponosno objektiviziral, pa še o tem se je morda malo bolj šopiril, kot bi bilo treba in kot je bilo res... pa se je le dokopal do ameriške brzostrelke, enega funkcionalnega in statusnega kosa orožja si je zelo zelel, zelo rad je objestno streljal tudi po vojni zadnja platnica 1975 prvi izid, v knjigi govori o počitnikovanju 1973 na Majorki. A l e kdaj je to res pisal? Deluj...

Vitomil Zupan: Levitan - Roman, ali pa tudi ne * če že, ocena 6/10..... Knjiga naj bi bila "močno" avtobiografska, alterego je Jakob Levitan, v čem pa odstopa od avtobiografije, pa ni čisto jasno. Pokriva pisateljevo zaporniško obdobje 1948-1954.  Rokopis je bil končan 1970, prva objava je bila 1982. Predvsem za njegove nekajurne pobege iz zapora težko verjamem, da so resnični, pa ne da si ne predstavljam, da ne bi bili možni, težje si njega predstavljam, da bi se vračal, pa tudi da to ne bi bilo bolj razvpito kot še ena njegova izjemnost - razen če se ti izhodi niso poudarjali, da se ne bi zmanjšala okrutnost zapora? Ali pa gre za domišljiske pobege, ki so mu pomagali preživeti? Vsekakor o tem niti v knjigi ne prav veliko in podrobno, zgolj z vidika problemov, ki jih je imel, ko so to odkrili, in dilem, koliko priznati in škodovati pomočnikom. Branje se mi je sicer začelo zelo obetavno, silovito kot vse druge njegove knjige, potem pa se mi je kmalu začelo upirati veliko njeg...

Vitomil Zupan: Komedija človeškega tkiva * če že, ocena 9/10..... Tole je pisal konec 70. let, objava dve leti po Igri s hudičevim repom in dve  leti pred Levitanom. Knjiga mi je bila bolj všeč od Igre in od Apokalipse , je pa precej težja in to ne samo po kilogramih. V izvirniku je zadeva izšla v dveh knjigah, kar se mi zdi pametno - z držanjem knjige med branjem sem se kar mučila. Prva knjiga Praznik srebrnih svinj je bolj pripovedna, druga knjiga Obraz sežganega pa se med spomini veliko bolj ukvarja s svojim koncem in končnostjo. Na zavihku piše, da se v tej knjigi Zupan osredotoča na prvih trideset let svojega življenja. Se ne strinjam , prvih 15 let skoraj ne omeni, to je knjiga nekoga pri svojih 65+, ki se spominja in komentira spomine, ki so večinoma res do odhoda v partizane 1943 oziroma do svojega 30. leta, okvirno gre predvsem za gimnazijska leta (a brez šokantnega uboja in posledičnih zapletov z maturo), par mesecev iskanje dela v Dalmaciji in par mesecev dela na ladj...

Jože Javoršek: Gefährliche Erinnerung * če že, ocena 9/10..... jasne paralele z Javorškovimi  Nevarnimi razmerji - pravzaprav gre samo za različico za tujce in z dodatnimi desetimi leti podlage - tudi tole je pripovedovanje v obliki pisma, a eni sami osebi, kot eno samo celovito dolgo izpovedno in poetično in premišljeno pismo, eni nedoločni ljubi prijateljici v tujino, kot črta pod življenje, piše kot poraženec , a po svoji oceni brez sovraštva mnogo več podrobnosti na osebni ravni, vsaj v tem nemškem prevodu francoskega originala je malo hoferski (piše eni ženski, ki ji vmes z besedami poljublja roke itd), malo klišejski, malo farški, rad bi bil všečen in naiven in dobrosrčen in svetovljanski.  Nekoliko m anj se spušča v slovenske znane osebe, nekoliko bolj v pariške, a vse na mnogo bolj berljivi ravni... gre za deset let starejši izdelek od Nevarnih razmerij, imel je čas na novo razmisliti o tem, kaj in kako bi želel povedati svojo zgodbo, ki pa ga očitno zelo zelo pesti.....

Jože Javoršek:  Nevarna razmerja * če že, ocena 8/10..... Pretežno v obliki pisem, esejistično polemično, avtobiografsko izpovedno, provokativno in kritično o kulturno-politični slovenski sceni. Javoršek je veliko časa preživel v Parizu, študiral literaturo na Sorboni in imel svetovljanske izkušnje in stike, veliko enih literarnih in političnih scen, oseb in razprav nisem mogla dobro razumeti in sem zlasti proti koncu kakšen odstavek prebrala bolj diagonalno. Naslov in forma pisemskega dopisovanja sposojena od Laclosovih  Les Liaisons dangereuses (Dangerous Liaisons) iz 1782, originalna zgodba govori o dveh narcističnih bivših ljubimcih, ki tekmujeta med sabo z zapeljevanjem in ob tem hladnokrvno uničujeta druge, umeščena pa je v koruptivno in sprevrženo obdobje tik pred francosko revolucijo.   H tej knjigi me je privedel Vitomil Zupan, sem pa na Javorška mislila že dolgo, tudi zato, ker sem bila paralelna sošolka njegovega sina in je nekdo nekoč enkrat omenil (m...

Vitomil Zupan: Apokalipsa vsakdanjosti * če že, ocena 9/10..... Po Igri s hudičevim repom , ki mi je pustila mešane občutke, me je mikalo prebrati še kaj Zupanovega, in nekako najbolj obetavna se mi je zdela Apokalipsa, češ zadnje delo, ob zavedanju staranja in minljivosti, pa čeprav nedokončano delo... Najbrž bo res treba prebrati še kaj njegovega, a ne kmalu, kakšnega silnega navdušenja nad njim pa se mi očitno ne bo uspelo nalesti... Apokalipsa  (starogrško apokalipsis = odkritje, odstiranje) označuje zapisano skrivno razodetje, zlasti v povezavi z dogodki ob koncu sveta. V pogovornem smislu izraz apokalipsa večinoma predstavlja konec sveta, v ožjem pomenu z veliko začetnico predstavlja drugo ime za zadnjo knjigo Svetega pisma: Razodetje, ki jo je domnevno napisal sveti Janez Evangelist in vsebuje videnja povezana s koncem sveta. - povsem mogoče popolnoma izmišljena zgodba, ki pa je primeren okvir za razmišljanje o življenju. Precej postaran oziroma starikav frajer sreča med poč...

Vitomil Zupan: Igra s hudičevim repom * če že, ocena 9/10..... - Vitomil Zupan velja poleg Lojzeta Kovačiča za najbolj izrazito avtobiografskega slovenskega pisca, slovi po močni seksualnosti, tako v življenju kot v pisanju. Rojen 1914 in umrl 1987, svoje predvojno življenje je opisal v Komediji človeskega tkiva, medvojna leta v Manuetu za kitaro, sedem let povojnega zapora v Levitanu, Igra s hudičevim repom zajema zrelo obdobje, Apokalipsa vsakdanjosti pa starost ( vir ). Komedija človeskega tkiva naj bi imela prepoznavne osebe, gre za razmišljanje o spominih na ljudi in oblikovanje svoje osebnosti. Manuet za kitaro naj bi imel avtobiografske elemente partizanskih doživetij, zgrajen iz dnevniških zapiskov, postavljen v okvir  naključnega srečanja z bivšim nemškim vojakom med povojnim počitnikovanjem v Španiji. Levitan naj bi zelo kronološko opisoval aretacijo, sojenje in zapor, podnaslov pa je Roman, ali pa tudi ne. Igra s hudičevim repom napisana v prvi osebi, odraža pa ...