Prebrano

Stefan Zweig: Včerajšnji svet * če že, ocena 1/10..... Živel je udobno in kratkovidno v priviligiranem mehurčku (1881-194 2). Popularen pisatelj iz premožne židovske družine, nostalgičen Dunajčan in Evropejec. Druži se z eminentno intelektualno smetano, potuje po vsem svetu. S tar 60 let je tole oddal dan pred samomorom v Braziliji, kjer je od daleč spremljal vojno v Evropi, svet ga je povozil .  O k rancljano dunajsko hofiranje. S ubjektiven zgodovinski pogled svoje generacijske elite  brez vsake intime.  Začne z mislijo, da ni še nobena generacija tako trpela. Prav nič osebnega, npr podrobno piše o običajnih seksualnih iniciacijah mladeničev iz boljših družin na različne načine, konkretno o sebi nič. Njegov prvi zakon je bil z ločenko z dvema otrokoma, s katero sta ljubimkala že med njenim zakonom in potem dolgo čakala na pravno možnost ločitve, vdrugo se je poročil s svojo mnogo mlajšo tajnico, s katero sta naredila samomor skupaj. Eto, refleksije na te stvari bi bi...

  Philip Roth: Očetovina. Resnična zgodba * če že, ocena 7/10..... Kultni avtor (1933-2018) tukaj opisuje zadnji dve leti svojega očeta. Sedem let po mamini smrti mu je diagnosticiran možganski tumor, odločajo se o medicinskih postopkih in se pripravljajo na smrt , ob tem pa pripoveduje in zakoličuje rodbinske stvari za nazaj - o osebnem odraščanju ob tem očetu ali mladostnih konfliktih zelo malo. Sin ima v opisanem obdobju 1986-1988 za očeta veliko razumevanja in je zelo prizadeven, čuti pa se, da sta oba precej težka karakterja, čeprav njun odnos že opisuje z nostalgijo . Avtor je v tem času že zelo uspešen in premožen, oče pa je bil celo življenje nergač, skopuh, brez razumevanja za druge, z osnovno šolo, a relativno uspešen v veliki zavarovalnici. Je neortodoksni Žid, kar dodobra preveva tako njegovo življenje kot karakter kot celo knjigo. Zanimivo, da je oče dobro leto po smrti žene (ki jo je na dan smrti kljub slabemu počutju še prisilil k dolgemu sprehodu) že imel novo prija...

  Eva Hoffman: Lost in translation. Življenje v drugem jeziku * če že, ocena 8/10..... Poljakinja, rojena 1945 v Krakovu, pri 13 kot židovska družina emigirajo v Kanado, potem pa se šola na top univerzah, iz obetavne mlade pianistke se razvije pisateljica in profesorica literature  s poudarkom socioloških tem izseljenstva, zgodovinskega spomina in človekovih pravic. Občutljivo in hkrati objektivno dojema in razmišlja o sebi in svetu okrog sebe. O sebi z ameriške perspektive in s poljske.  Zelo se posveča jeziku, občutku bogastva maternega jezika in suhoparnosti naučenega jezika. Meni, da pa ji je to omogočalo objektivizacijo tekstov in analize literature. S ubjektivno dojemanje naključnih krajev in ljudi in običajev, kamor te slučajno zanese življenje... Opazovanje in sprejemanje in spoštovanje tujosti okolja in sebe . Strašno poudarja in ponavlja koncept "trianglulacije", relativnost pozicioniranja pogledov, spominov in občutkov. Je močna in občutljiva oseba, uspešna, r...

Marc Chagall: Moje življenje * če že. ocena 8 / 10.....  Avtobiografija samosvojega  r usko-francoskega slikarja židovskega rodu (1887-1985), svoje življenje pred dokončno izselitvijo iz Rusije je pisal v letih 1921 in 1922.  Eden največjih evropskih modernistov, sodobnik Mirója. Z nostalgijo govori o svojem rodnem beloruskem mestu Vicebsk in nekaterih sorodnikih, prvih slikarskih poskusih, šolanju v Petersburgu in Parizu, potem pa vrnitev v Rusijo, kjer je v času vojne in revolucije sodeloval v raznih šolah in gledališčih in se soočal s sovjetsko materialno in medčloveško bedo, se pa tudi poroči in dobi hčerko - nezadovoljen s sistemom predvsem zato, ker nima možnosti ustvarjati.  Za knjigo je narisal 20 originalnih podob. Bil je najstarejši od devetih otrok, precej revna (ne pa lačna) židovska družina, Židi so bili zelo omejeni pri študiju in preseljevanju.   Zelo  poetično pripovedovanje o otroštvu, o tolčenju študentske revščine in iskanju slikars...

Elias Canetti: Rešeni jezik. Zgodba neke mladosti * če že, ocena 9/10..... Skrbno zapisani spomini zelo občutljivega, inteligentnega in pronicljivega otroka s pestro družinsko zgodbo  s selitvami vsepovsod po Evropi, s posebno kompleksno sofisticirano zahtevno kruto ljubečo mamo in zgodaj umrlem očetu, ki ga je malo pred tem preklel avtoritativni ded.  Elias Canetti (1905-1994), nobelovec 1981, je napisal avtobiografijo v treh delih, tole pokriva njegovo odraščanje do 1921, naslednjih deset let pa Plamenica , ki sem jo prebrala pred kratkim.    Sicer res zelo slikovita scena nenavadnega otroštva zelo kompleksnih in globokih posameznikov . Rojen Španjolom (iz Španije v srednjem veku pregnanim Židom v Turčijo) v Bolgariji v premožni trgovski družini, idealističnimi in  nad kulturo navdušenim staršem, sprti z dedom pri njegovih šestih letih odidejo v Anglijo, Elias obožuje očeta in njune globoke pogovore zlasti o literaturi, a oče hitro nenadoma umre, kot najstarej...