Prebrano

  Doris Lessing: Pod kožo * če že, ocena 6/10..... Prvi del avtobiografije nobelovke 2007 Doris Lessing (1919-2013) pokriva predvsem njeno življenje do 1949, ko se je izselila iz Afrike v Anglijo, pri svojih tridesetih že dvakrat ločena in mati treh otrok. Rojena v Perziji, starši so šli zaman iskat blaginjo kmetovanja v Južno Rodezijo, ko je bila še majhen otrok. Upornica, razgledana, sproščena, pogumna, radoživa, močna, iznajdljiva, gajstna. Izčrpen način pripovedovanja, je pa presenetljivo polna zamer do mnogih ljudi, sploh do mame in raznih vzgojiteljic, pa kako so ji vsi po vrsti smrdeli - sploh stari, srhljivo hladno do staršev, svoja prva dva otroka je tudi kar na hitro zapustila... Sredi svojih dvajsetih let zelo aktivna komunistka in borka za pravice črncev , zelo rada in večkrat poudarja, da je tako pošteno plačevala svoje služabnike, da so se sosedi pritoževali. Kasneje je slovela tudi kot feministka, a tega slovesa se je branila. Družila in poročala in ljubimkala je z m...

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza * če že, ocena 1/10..... Beloruska pisateljica, rojena 1948, Nobelova nagrada 2015, piše v ruščini, njena dokumentarna literatura je kolaž čimbolj dobesednih spominov različnih ljudi z minimalnim komentarjem . V tej knjigi sprašuje po vojnih izkušnjah sovjetske ženske, ki so se borile v WWII, in poudarja, kako zgodovino vojn pišejo možakarji, vloga žensk pa je zamolčana tudi zato, ker jo ženske hočejo zamolčati in po vojni ne nosijo odlikovanj in bi rade vse predvsem samo pozabile, saj vojna ni za žensko naravo, kot pravijo stereotipno kar same. Pripovedovane vojne zgodbe niso bile niti pol tako grozne, kot sem se bala. Ali pa je bilo enostavno preveč (na desetine in desetine) oseb, da bi se s kakšno identificirala, njihove pripovedi so vse zelo kratke, včasih celo le par stavkov. Gre seveda za same take, ki so preživele, in kar vse po vrsti pripovedujejo, da četudi so jih možakarji morebiti sprva podcenjevali, potem pa so jih spoštovali...