Prebrano

  Marguerite Yourcenar: Splet večnosti * če že, ocena 9/10..... Mama ji je umrla ob rojstvu, vzgajal jo je precej poseben oče (priviligiran, razgledan, globok,  romantični uživač, hazarder in špekulant) , ki ga pretirano idealizira, čeprav se trudi biti objektivna tudi do njega. Kot ilustracija družbe in sveta pa je izpostavljena zgodba očetove velike neusojene ljubezni. Oče je globoko zaljuben v mamino prijateljico, milo in pokončno osebo z nenavadno življensko zgodbo: njen prvi zaročenec je tik pred poroko končal v umobolnici, nato pa se je poročila s homoseksulcem... Skratka, ni da ni drame, potem pa še WWI, prav neverjetne slike in situacije in liki visoke dekadentne evropske družbe z začetka XX. stoletja. To je zadnji del trilogije Labirint sve t a,  V pobožen spomin  je s   perspektive materine rodbine,  Severni arhivi  z očetove, tole pa  razmišljanje o kolesjih zgodovine z začetka XX. stoletja in človeški nravi  v okvirih avtoričinega...

  Marguerite Yourcenar: Severni arhivi * če že, ocena 8/10..... Razmislek o dinamiki zgodovine preko očetove rodbinske veje, ki jo  predstavlja kot sicer nadpovprečno priviligirano, a po duhu precej plitko.   Začne filozofirati od predčloveškega obdobja, se malo bolj pomudi ob francoskih evolucijah, bolj plastično pa začne portretirati očetovega očeta (na naslovnici so sicer na rodbinskem drevesu izpostavljeni tudi njeni prastarši).  Očetovega očeta prikazuje kot dobrodušnega, a patetičnega, očetovo mamo kot popolno brezsrčnico (le kako bi lahko umrla od odpovedi srca!).   Z očetom sta si bila precej zaupna, tako da marsikaj o njem ve, marsičesa pa tudi ne. Bil je zanimiv tip, dvakrat dezertiral iz vojske, živel z žensko poročeno z drugim, živel s sestrama, bil zasvojen z igrami na srečo, brezdelno potoval po svetu... Posebej zaničljivo mnenje ima o svojem petnajst let starejšem polbratu, s katerim skoraj ni imela stikov (jih je pa imela z njegovimi potomci) in ...

Marguerite Yourcenar: V pobožen spomin * če že, ocena 9/10..... Psihološka analitična distancirana k ronika o mamini družinski veji. Avtorica začne z zgodbo  o svojem rojstvu 1903, mama je umrla nekaj dni kasneje, z njenim sorodstvom je imela le malo stikov. V knjigi pa dodobra osvetli duh in tradicije te družine za stoletja nazaj.  Do tega  sorodstva ne čuti nobene posebne naklonjenosti, piše zelo filozofsko racionalno brez sentimentalnosti.  Fokus je na mamini psihološki dediščini, a znamenitih zgodovinskih oseb kar mrgoli  -  kot referenca za kakšno obdobje ali kot osebni znanci. Premožna družina plemiških korenin, aktivni in uveljavljeni v politiki, premogovniško bogastvo (ki se je takrat seveda smatralo kot napredek, čeprav so zaposleni dvanajstletniki dnevno svetlobo videvali samo ob nedeljah, ona pa trezno ovrednoti uničevanje planeta in vleče vzporednice z nafto in ne pozabi omeniti opcije, da nafta morda sploh ni omejeno fosilno gorivo, ampak moreb...

  Pierre Michon: Mala življenja * če že, ocena 8 /10..... Roman je razdeljen na osem poglavij, vsako  obsvetli kakšno obrobno osebo, o kateri pisatelj razmišlja ali se nanjo spominja , ki pa so z vidika pisanja zanimive predvsem zato, ker mu očitno prihajajo  pogosto v (pod)zavest. Ves čas poudarja eksplicitno (morda, verjetno, recimo da, ...) ali pa samo s stilom pisanja, da gre večinoma za domneve o teh osebah, itak pa piše predvsem o sebi, mentalna prisotnost zgodbe posameznih "malih ljudi" še vpleta samo vzporedno , ves čas po malem ali po kosih z občasno večjim fokusom, včasih pa to osrednjo osebo poglavja komajda omeni in kakšno od teh niti ni nikoli srečal (npr umrla sestrica pa brat babičine babice, ki ga je oče v pijanosti neke noči pognal od doma in se je potem o njegovi usodi samo ugibalo). Piše o mnogih drobnarijah, ki so zanimive predvsem zato, ker si ji jih zapomnil (npr. vijolična barva obleke, ki mu je bila zelo všeč, v kateri se je njegovo dekle stisnilo...