Prebrano

Damir Zlatar Frey: Kristalni kardinal * če že, ocena 1/10..... Od težkega otroštva  do formiranja velikega plesno-gledališkega umetnika. Mama je želela deklico in ga je dolgo oblačila v roza, oče pa ga je itak želel splaviti, bil je starejši, alkoholik in brutalno pretepal zlasti mamo. Mama ga je nenadoma zapustila, njega pa so že prej za daljša obdobja prepuščali očetovi sestrični, verski fanatičarki, ki je Damirja namenila ministriranju in je gledala stran ob očitnih dokazih spolnih zlorab duhovnika.  Brez nekega silnega obtoževanja, precej vdano pripovedovanje. Poleg tega pa pogoste daljše  simbolistične scene , katerih celotno simboliko  lahko samo slutim (Pegazi, Meduze...)...  Šolanje, ples, umetnost, izobraževanje potem v Nemčiji, do trdega umetniškega kruha se je prikopal najprej v Sloveniji. Bil pa je sčasoma zelo uspešen in prodoren in postal pojem gibalno-plesnega umetniškega izražanja na Balkanu.  Nisem mogla brati kot celoto, čeprav je napisano...

  Senko Karuza: Vodnik po otoku * če že, ocena 8/10..... Knjigo sem enkrat aprila pobrala v knjigobežniški hišici in mi je bila takoj zelo všeč, se mi je pa zdela bolj lahkotno branje po kapljicah in zato sem jo kar nekaj odlagala. Poglavja so kratka, včasih bolj slike, včasih tematika, včasih razmislek, včasih pripoved, morda celo samo en specifičen štos - gre pa za življenje na otoku, o posebnih ljudeh s posebnimi pogledi in filozofijo, duhovito, specifično, napisano z naklonjenostjo in ljubeznijo do otoka in otočanov, med obujanjem spominov na otroštvo ali mladost ali boljše ali slavne čase, z nostalgijo in trmo. Kot da gre za generični hrvaški otok, večinoma se uporablja prva oseba množine, ki mi ne deluje toliko kot "mi vsi otočani", kot bolj za naivno prepričanje posameznika, da gre za elementarno razmišljanje in nekaj, kar bi čutil vsak, ki bi imel izkušnje otočana - z jasno večvrednostjo, da pa vsak  pač ne more biti otočan.  Zgodbice so kratke, največkrat po dve ...