Prebrano

  Reinaldo Arenas: Preden se znoči * če že, ocena 1/10..... Kubanski kontrarevolucionar (1943-1990) je bil kot homoseksualec še posebej izpostavljen represiji režima.  Od otroštva na kubanskem podeželju, političnega aktivizma, zaporov, taborišč in ilegale ter bega v ZDA do samomora v New Yorku deset let kasneje, izčrpan od AIDS in globoke depresije. Ljubil je sex, literaturo in Kubo. Šokantno zgodnje seksualno življenje , o tem piše prostodušno in brez filozofiranja. O Castrovem režimu pa popolnoma na drug način, tam pa veliko enega moraliziranja od samega začetka omenjanja politike, čeprav se jim je kot najstnik prostovoljno pridružil in sprva sodeloval pri vsej indoktrinaciji in navdušenem skandiranju, a ves čas distancirano in obsojajoče komentira zločinskost in zavajanje in manipuliranje sistema. Proces avtorjevega razhajanja z režimom ni najbolje pojasnjen, vsekakor je povezan in pospešen z zagrizenim in brutalnim preganjanjem gejev.   Presenetljivo, kako agresivno s...

Damir Zlatar Frey: Kristalni kardinal * če že, ocena 1/10..... Od težkega otroštva  do formiranja velikega plesno-gledališkega umetnika. Mama je želela deklico in ga je dolgo oblačila v roza, oče pa ga je itak želel splaviti, bil je starejši, alkoholik in brutalno pretepal zlasti mamo. Mama ga je nenadoma zapustila, njega pa so že prej za daljša obdobja prepuščali očetovi sestrični, verski fanatičarki, ki je Damirja namenila ministriranju in je gledala stran ob očitnih dokazih spolnih zlorab duhovnika.  Brez nekega silnega obtoževanja, precej vdano pripovedovanje. Poleg tega pa pogoste daljše  simbolistične scene , katerih celotno simboliko  lahko samo slutim (Pegazi, Meduze...)...  Šolanje, ples, umetnost, izobraževanje potem v Nemčiji, do trdega umetniškega kruha se je prikopal najprej v Sloveniji. Bil pa je sčasoma zelo uspešen in prodoren in postal pojem gibalno-plesnega umetniškega izražanja na Balkanu.  Nisem mogla brati kot celoto, čeprav je napisano...

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati. Nočno poročilo * če že, ocena 9/10..... Avtor (1956-2013) v nespečni noči premleva o sebi, o svoji bolezni (HIV +), o homoseksulanosti, o mami (bil je nezakonski otrok starejši mami, ki ga je do smrti svoje mame za tri leta dala v zavod), o svoji veliki ljubezni Janu (ki ga je zapustil, a imata še zelo prijateljske stike), o svoji osamljenosti in drugačnosti - čeprav se je vedno precej dobro "prilagajal", kot so od njega tudi pričakovali. V dolgi noči si kuha kavo, se preseda na svojem kavču, je neskončno iskren do sebe, niti ne očita ničesar ne mami ne Janu, a sta mu oba zelo pomembna in ima za njiju veliko razumevanja. Ne slepi se, niti o sebi, s kruto odkritostjo in neko distanciranostjo do samega sebe in svojega življenja razmišlja o sebi, kaj ga je oblikovalo in kako je poskušal prilagojeno plavati v svoji drugačnosti. Knjiga se začne s stavkom " Ne najdem več ovčic na travniku svoje noči. Niti enega samega jagenčka ni, ki bi g...

  Christopher Isherwood: Slovo od Berlina * če že, ocena 9/10..... Gre za šest ohlapno povezanih zgodb , v katerih spoznavamo posamezne osebe, politično-družbeno vzdušje Berlina  v obdobju 1929-33  pa brbota od vse bolj drznega nacističnega nasilja. Slikovito vpletene scene revščine, alkoholizma, nezadovoljstva, pa tudi bogastva, kulturne scene, nočnega življenja v barih in kabarejih . V neperspektivnem medvojnem obdobju je sicer sprva ljudi bolj podžigal komunizem, a so se hitro prilagodili, ko so zapihali močnejši nacistični vetrovi.  Knjigo uvrščajo med najboljše 20. stoletja in je bila osnova za gledališče, musicle in film .   Kultni pisatelj (1902-1986) se je v dekandentni Berlin umaknil konec dvajsetih let, ker je bila homoseksualnost v Angliji prepovedana in preganjana in kaznovana. Pisal je v prvi osebi s svojim imenom - to naj bralci razumemo kot priročno vetrilokvistovo lutko, nam svetuje avtor v predgovoru napisanem 1935. Liki naj bi bili osnovan...

  Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem * če že, ocena 8/10..... Nek založnik je zavrnil tole avtobiografijo, češ da taka revščina ni verjetna. Obtožujoče popisuje   zakotno zanikrno primitivno nasilno okolje svojega otroštva , živeli so z razbitimi okni, brez vrat med sobami, na golem betonu, s stalno podirajočim se pogradom, mamo je kot majhen imel rad, a tudi o tem pripoveduje z distanco in se temu posmehuje, v bistvu jih vse zaničuje, sploh očeta in njegov rasizem in alkoholizem... Natančno opisuje r azvoj in  upiranje in sprejemanja svojega gejevstva , pa kako sta ga trpinčila dva starejša šolarja, da je npr moral polizat njune pljunke, pa kako so se porivali komajda najstniški fantje v drvarnici in jih je zalotila mama, itd itd itd. Knjiga in otroštvo se konča , ko je šel na gimnazijo - na to so bili v družini ponosni.  Njegova družina je imela prav: bil je drugačen , in postal je bogat sploh za njihove standarde.  T ole je napisal pri 22 letih, prvo knjigo je...