Prebrano

  Julian Barnes: Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol * če že, ocena 1/10..... Različne s vetopisemske ali zgodovinske zgodbe nadgrajene s fantazijo, govoreče živali, duhovičenje, različni stili, etc etc etc. P rvo o slepem potniku na Noetovi barki sem prebrala skoraj do konca. Ni slabo, a pač ni zame, nujno se moram o knjigah bolje pozanimati že vnaprej, ko sem pa tako izbirčna in tako hitro odložim knjige.  Julian Barnes je zelo cenjen in nagrajevan angleški pisatelj, eden od treh esejev v njegovih Življenjskih legah mi je bil zelo všeč. Julian Barnes: Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol; Mladinska knjiga, zbirka Roman, 2015; prevod  Valerija Cokan (izvirnik A history of the world in 10 1/2 chapters, 1989); ISBN 978-961-01-3073-4; 395 strani.

  Te že pogrešam in druge zgodbe iz Francije [antologija francoske kratke proze] * če že, ocena 7/10..... Zgodbe so vse zanimive in razen zadnje tudi gladko berljive. Večinoma pa so zelo ambiciozne ali po stilu ali po sporočilu , nekatere celo grandiozne, niti niso zelo prepoznavno francoske, prej zelo internacionalne. Spremna beseda poudarja pomanjkanje tradicije francoske kratke proze ( Pepelka francoske književnosti ), kar dokazuje že pestrost poimenovanja (contes, nouvelle, histoire, récit, textes, narrats, ...), kar pa lahko namiguje tudi na barvitost in neukalupljenost, ne pa zgolj na (analitično) zapostavljenost v primerjavi s slavnim francoskim romanom. Menda pa postaja kratka proza v zadnjem času vedno bolj priznana in to pod vplivom prevodov tujih kratkih zgodb (ha!?). Leta 1955 je že izšla ena zbirka slovenskih prevodov krajših francoskih tekstov (Potovanje po Veliki Garabaniji), v kateri pa so bili tudi izseki romanov. Avtorica spremne besede pa, zanimivo, pristavi, da ...

Gregor von Rezzori: Spomini antisemita. Roman v petih zgodbah * če že, ocena 9/10..... V ečplastna kompleksna  (ne)naklonjenost Judom veže pet polavtobiografs kih zgodb od otroštva do staros ti avtorja  (1914-1998) .   Judje so zanimivi, razgledani, globoki , prevzetni, ponižni, zahrbtni, porogljivi, iznajdljivi, vseprisotni ... Inteligenten satiričen ciničen stil, ki od bralca pričakuje in nudi veliko, tako po vsebini kot po besednem zakladu... Gostobesedno bruhanje duhovitosti v dolgih zapletenih stavkih , za katere m oraš biti dobro podkovan v zgodovini in splošni razgledanosti, da jih zastopiš v vsej svoji gloriji (meni ni vedno uspelo)... Presenetljivo luksuzno življenje na materialni in inteligentni ravni, pa globoko senzibilno doživljanje, živahen in pisan spomin poln detajlov in istočasno širše uokvirjanje, premetena struktura zgodbe in mojstrsko ubesedovanje.    1. zgodba:  opis p očitnic nekje na vzhodu Romunije pri velikonemškemu stricu in t...

Ernest Hemingway: Pariz - premični praznik * če že, ocena 7/10..... Zbirka dvajsetih zgodb iz obdobja  1921-26 , ko je Hemingway  (1899-1961)  živel v Parizu, postopoma opušča novinarsko poročanje in se posveča pisateljevanju. Čuti se njegov sproščen in odprt duh, zvišenost nad nebistvenostmi sveta, navdušenje nad iskrenimi ljudmi, naravo, preprosto avtentično hrano in alkoholom. Živi zelo skromno  s svojo prvo ženo Hadley in sinom Jackom (1923),  zaradi pomanjkanja občasno potrpi tudi mraz in lakoto, a vseeno veliko potuje in počitnikuje, mikajo ga stave na konjskih dirkah, trudi se biti discipliniran pri pisanju in zvest samemu sebi pri iskanju svojega pisateljskega kruha . Srečuje marsikatere znamenite ljudi iz sveta literature in umetnosti, do marsikoga je tudi zelo piker. Prva tretjina mi je bila čist ok, kar zanimivo o načinu življenja tujih umetnikov v medvojnem Parizu, prijeten enostaven Hemingwayski slog, ampak vse skupaj precej mlačno. Druga tretjina ...

  Christoph Ransmayr: Atlas rahločutnega moškega * če že, ocena 1/10..... Priznanemu sodobnemu avstrijskemu pisatelju (1954) so pisateljski uspehi omogočili intenzivno potovanje in življenje po vsem svetu.  Sedemdeset kratkih poglavij z najrazličnejših koncev sveta, vedno kaj izjemnega z vidika dogodka, psihologije, zgodovine, narave ali geografije, in čeprav pogosto  natrese zraven cel kup lokalnih izrazov ali podatkov, npr o bikoborbi ali o nekem kometu, p a je poanta vedno predvsem poetičen in filozofski razmislek opazek o ljudeh, posameznikih ali pa o kakšnem detajlu. V Sloveniji ni bil, ali pa je bil, a se ga ni nič dovolj dotaknilo. Pojavlja se na najbolj znanih, odročnih ali nenavadnih krajih po svetu, pogosto je deležen kakšnih posebnih povabil in privilegijev, osebnih stikov, ljudi vse po vrsti prikazuje vdane, večinoma mirne in dobre. Vsaka zgodba je zelo omejena na ozek časovni in lokalni okvir, včasih s kratkim povzetkom zgodovine kraja. On sam pa  kot ...

  Benoît Duteurtre: Knjiga za odrasle * če že, ocena 5/10..... Esejist, muzikolog, rojen 1960, vnuk francoskega poslanca in pravnuk francoskega predsednika. I ntima moškega srednjih let, osem  zgodb razdrobljenih na podpoglavja, različni slogi in vsebine, od spomina na dementno mamo in razmišljanje o domovih za onemogle ter o starosti, do kakšnih karikiranih zgodb, npr o najdbi izoliranega plemena, ki pa so ga samo zaigrali, ali pa o "odvetniku", ki si je vzel sobotno leto, da bi pisal o glasbi, pa ga ob živce spravlja ulični saksafonist... Rdeča nit vseh zgodb je razmišljanje o staranju in smislu in izginjanju tradicij, mama se pojavlja večkrat, v namišljenih zgodbah pa se vedno ponavlja neka ista novinarka, morda resnična oseba, morda namišljena, morda pa nek alter ego? R oman to ni, niti avtobiografija, še to se komajda zasluti, da je gay. Pisat načeloma zna in mi je bila zgodba o mami v domu za onemogle zelo všeč, ampak njegove namišljene zgodbice so se mi zdele krneki. T...

Jože Ciuha: Kronika sedmih pozab * če že, ocena 6/10..... Uveljavljen slikar (1924-2015) doma in v tujini (živel v Parizu, Ljubljani in na Šipanu, prejel naziv francoskega viteza), 500 samostojnih in 300 skupinskih razstav, znal se je ceniti (za medijsko pozornost je nekoč protestno postavil ceno neki svoji sliki 300k DEM).  Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, v Mjanmaru se je okrog 1960 dve leti predajal budistični filozofiji. Napisal je tri potopisne knjige: Potovanje v deseto deželo (1966), Okameneli smehljaj (1963) in Pogovori s tišino (1967), ter dve knjigi spominov Kronika sedmih pozab (2005) in Dolga pot (2016). Je zelo spreten z besedami, a se preveč prizadeva biti poetičen in pravljičen , navdušen je nad vsako svojo mislijo in asociacijo in spominom... najbrž je to čist fajn za študij in razumevanje njegovih slikarskih stvaritev, kot branje pa je še najbolj zanimivo iz psihološkega vidika nekoga tako samozavestnega, ustvarjalnega in uspešne...

  Valovi kratkih zgodb. Nagrajene zgodbe Radia Slovenija - 25 let * če že, ocena 1/10..... Nikakor mi branje ni steklo in sem res hitro obupala, da bi prebrala knjigo kot celoto. Pa se mi prvih nekaj zgodb sploh ni zdelo slabih , a že tretja Marijina ljubezen Metoda Pevca mi je na hitro napolnila kufr s svojo slovensko filigransko  poetičnostjo, in potem se nisem več pobrala. Morda je problemček tudi v tem, da so bile večinoma res zelo zelo kratke in ni bilo prave možnosti za razvoj zgodbe (zdi se, da so bile standardne omejitve dolžine 120 vrstic, a ne za vse). Od tistih, ki sem jih prebrala, mi je bila najbolj všeč Tatica Toma Kočarja o materi, ki je s sadja pobirala nalepke za svojega bolnega sina - v skopem pripovedovanju varnostnika, ki je v omejenih vrsticah vseeno uspel nadrobiti še veliko enih malenkosti kot pri površnem klepetu med kolegi, v katerem se pove vse in nič. Valovi kratkih zgodb. Nagrajene zgodbe Radia Slovenija - 25 let; založba LUD Literatura; ISBN ...

  Hermann Hesse: Mali srpan in druge mladostne pripovedi * če že, ocena 8/10..... Hermann Hesse (1877-1962) je telih osem zgodb napisal pri svojih 25-33 letih. Govori o odraščanju,  odtrgavanju od doma, prvih naivnih zagledanosti in plahih poskusih, zavrnitvah... Tri od devetih zgodb so se mi zdele izjemne, kar nekaj pa slaboprebavljivo naivnih . Mladostne pripovedi da, res o mladostnikih in odraščanju, se mi pa zdi, da je to lažje prizanesljivo brat, če poznaš še kakšen Hessejev večji biser. Prva zgodba Iz otroških časov  je prvoosebna, z manj opisov in utemeljevanjem dejanj, ki pri pripovedanju o sebi niso potrebne oziroma so odveč, ta zgodba me je najbolj ganila in pretresla, po njej sem bila pri vseh ostalih žal obsojena na rahlo razočaranje... v njej se spominja smrti otroškega prijatelja, odraščanje od tiste prve pomladi, ko potem nobena pomlad ni bila več ista. Mali srpan (julij) govori o prvi zagledanosti v malce starejše dekle na kratkem obisku, dekle je obzirn...

Zgodbe iz Afrike  [antologija afriške kratke proze] * če že, ocena 7/10..... Zgodbe so kar zanimive, imajo eno nenavadno začasnost in hkrati večnost, kratkovidno in istočasno neskončno perspektivo, lahkotnost, tudi če govorijo o čem težkem, npr samomoru. Veliko revščine, lakote otrok, neperspektivnosti, zmrdovanja nad belci, močna vloga mater, strahospoštovanje staršev, želja iti drugam, in ni kaj veliko prostora za senitmentalizem, svetobolje, samopomilovanje. Pravzaprav vse precej v skladu s stereotipnimi predstavami o celem kontinentu. Ob 19 avtorjih seveda nekaj pestrosti stilov in tematik, a pravzaprav presenetljivo malo. Čisto berljivo in kar zanimivo.  Sem prebrala ze kar nekaj knjig iz te zbirke Izmenjave / Exchanges  in pri nekaterih knjigah iz te zbirke ni prav nobene jasnosti in utemeljevanja, kako je prišlo do izbora - in žal je tudi tale afriška antologija taka. Jana Bauer ima sicer lep uvod, češ kako zaradi revščine in neobstojece literarno-bralne tradicije ...

Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo * če že, ocena 7/10..... Mislila sem na to knjigo, odkar sem prebrala Vlogo moje družine v svetovni revoluciji  z Jovanovićevim prevodom, ki bi lahko nakazoval, kaksna literatura mu je všeč in morda v to smer piše tudi sam... Potem pa je Jovanović umrl 1.1.2021 in sem se je lotila takoj. Rodil se je 1939, bil odmeven in uspešen dramski režiser, dramatik, vedno se mi je zdel zanimiv in sem rada prebrala tudi kakšne njegove eseje, ki so bili preprosti in zanimivi, deloval pa je zadržan. Po tej knjigi lahko rečem, da je res zelo zanimiv, zadržan glede sebe pri "avtobiografiji" čisto preveč, glede drugih pa morda premalo. Ni pa bil napihnjen ali domišljav, mimogrede bi lahko bil bolj. Jovanović piše ok, preprosto in nesprenevedavo, ampak tudi precej na hitro opravi s kakšnimi pomembnimi zadevami, npr ok Rac je delal na novi hiši v Bohinjski Beli in potem mu je zvečer vrnil ženo, in to je to glede tega - da vedeti, da se zaved...

  Senko Karuza: Vodnik po otoku * če že, ocena 8/10..... Knjigo sem enkrat aprila pobrala v knjigobežniški hišici in mi je bila takoj zelo všeč, se mi je pa zdela bolj lahkotno branje po kapljicah in zato sem jo kar nekaj odlagala. Poglavja so kratka, včasih bolj slike, včasih tematika, včasih razmislek, včasih pripoved, morda celo samo en specifičen štos - gre pa za življenje na otoku, o posebnih ljudeh s posebnimi pogledi in filozofijo, duhovito, specifično, napisano z naklonjenostjo in ljubeznijo do otoka in otočanov, med obujanjem spominov na otroštvo ali mladost ali boljše ali slavne čase, z nostalgijo in trmo. Kot da gre za generični hrvaški otok, večinoma se uporablja prva oseba množine, ki mi ne deluje toliko kot "mi vsi otočani", kot bolj za naivno prepričanje posameznika, da gre za elementarno razmišljanje in nekaj, kar bi čutil vsak, ki bi imel izkušnje otočana - z jasno večvrednostjo, da pa vsak  pač ne more biti otočan.  Zgodbice so kratke, največkrat po dve ...

  Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna * če že, ocena 8/10..... - koncept celotne knjige je "rahlo" konfuzen, zelo različni stili kratkih zgodb, različne dolžine , niti ni kazala zgodb. Nekatere zgodbe napisane v prvi osebi, pa jasno niso avtobiografske, nekatere napisane v tretji osebi in deloma celo kot ženska, pa jasno izhajajo iz izkušenj pisatelja. Zdi se, kot da je Hemon tukaj nabral skupaj več svojih tekstov iz obdobja, ko se je zelo lovil in iskal kot človek in pisatelj . Ob izdaji izvirnika je bil star 36 let, za njim je 8 let Amerike, vojna v  Bosni se je umirila, prebavila pa še ne, za njim je najbrž osebna eksistenčna beda kot tudi že prvi nenadejani uspehi pisanja v angleščini... V  tej zbirki nekaj spominov na otroštvo in mladost in umeščanju v Ameriki, na razne ljudi, ki so se ga dotaknili - pa čeprav samo na daleč, na mizerijo begunca v ZDA, spremljanje vojne od daleč,  apatično iskanje prostora zase pod tujim soncem v obdobju, ko je bil popolnoma z...

  Drugi v bližini : Antologija avtorjev Jugovzhodne Evrope * če že, ocena 6/10..... naletela sem na tole zaradi Hemona in se mi je zdelo obetavno. Sem pa ravno Hemonov in Jergovićev del pred kratkim že prebrala drugje, čeprav deloma prirejen in z drugim prevajalcem... to, da ni nikjer navedeno, od kje so zgodbe, so prirejene ali napisane prav za tole knjigo in kdaj so bile napisane, se mi zdi kar pomanjkljivo. V Hemonovih zgodbah je bilo npr to zelo korektno narejeno v kazalu. So pa zato tukaj v kazalu zelo izpostavljeni prevajalci, najbrz kot prizadevanje poudarjanja internacionalnosti. In bolj kot naslovi prispevkov so poudarjena imena avtorjev, tako v kazalu kot na začetku vsakega posameznega prispevka. o korektnosti tele knjige je sploh veliko za pokomentirati. Richard Swartz je švedski novinar in pisatelj, napisal je eno kratko pojasnilo o izboru, suma sumarum je povabil tiste Balkance, ki jih osebno pozna, ta kriterij kar prostodušno prizna. Zamolči pa, da je z enim od povab...