Prebrano

  Lado Kralj: Ne bom več drsal na bajerju * če že, ocena 5/10..... O italijanski okupaciji Ljubljane skozi oči dijaka iz Šiške, o gverilskemu uporu in mobilizaciji v partizane, do razočaranosti nad povojnim režimom in večplastni nostalgiji po predvojnih časih. Ostane mu samo upanje na ljubezen, zaradi katerega ga vleče čez Karavanke -  od vsega začetka romana je  zaljubljen v gojenko v samostanski gimnaziji na Jami. Sicer pa i z prve roke najstnika poroča o več vojnih zločinih Italijanov v Ljubljani kot  Lojze Kovačič ,  Vitomil Zupan ,  Mira Mihelič  in  Ilka Vašte  skupaj, kar nekajkrat zgolj slučajno odnese celo kožo, po italijanski okupaciji pa se odpravi v partizane in se tudi tam zagnano izkaže s svojo iznajdljivostjo in prostodušnostjo. Prostodušnost ohrani tudi po vojni. Roman predstavljajo kot delno avtobiografski, a nisem našla pojasnil, kako in kaj in po kom, razen da je avtor iz Šiške.  Dijak I van Knez (K/kralj?) je v času v...

  Miha Mazzini: Otroštvo * če že, ocena 9/10..... Spomini na otroštvo v cca 20 zgodbah zapakirani v posamezen proces spominjanja in soočanja. Težke zadeve so se mu dogajale , psihične in fizične in seksualne zlorabe, nefunkcionalna družina, smrt prijatelja med igro... A je imel presenetljivo gibkost, da ga nič od tega ni zlomilo in je ostal odprtega srca in duha. Izreden pogum, modrost in moč, da se s tem sooča. In tudi zanimiv način pisanja. Ne obtožuje, ne jadikuje, ne pametuje. Samo pripoveduje, ne preveč ne premalo. Neka mirnost in celo humor.  Prepuščen je bil verskofanatični babici v blokovskem stanovanju na Jesenicah, zlepa ni zapuščal stanovanja, še gledanje skozi okno mu je omejevala. Mama nesrečna in od življenja povožena snažilka,  pretepala ga je za vsak nič (npr za tik),  močno  sovraštvo obsojenosti med babico in mamo, bil je " pankrt od pankrta". Obe je imel rad in se ju tudi bal. Nekaj osebnih fotografij, nekaj citatov iz literature. Poglavja ima...

Peter Božič: Ko oblasti sploh ni  * če že, ocena 1/10..... Spomini na ljubljansko kulturno sceno od začetka študija v 50-ih letih (študija seveda ni zaključil) do začetka 70-ih, ko so začeli umirati sodobniki. Po smrti odkriti teli zapisi pohajkovanja  in intenzivnega druženja predvsem po lokalih . Sami zanimivi ljudje: Taras Kermauner, Gregor Strniša, Vitomil Zupan, Veno Pilon, Marjan Rožanc, itd itd itd, ni da ni.  Zanimiva medosebna dinamika, razne malenkostne luštne in manj luštne podrobnosti, prizadevanja objavljanja in ustvarjanja in debatiranja, pa njihov odnos do  nedemokratične  oblasti. Interni suhi humor in fore , mestoma izredno zabavno duhovičenje, marsičesa pa nisem dojela. Po prebrani prvi tretjini mi naslednji dan branje ni več steklo, nisem premogla potrebne zbranosti in razgledanosti in potrpežljivosti in sem samo še površno prelistala do konca.  kako je Veno Pilona obvaroval sramote Peter Božič: Ko oblasti sploh ni ; založba in zbirk...

  Veno Pilon: Na robu * če že, ocena 1/10..... Razdvojen je z okorno roko beležil, na robu dveh svetov, in življenje je ljubil do roba . Slikar in vsestranski ustvarjalec ter poznavalec umetnosti (1896-1970), otroštvo v Ajdovščini in šolanje do WWI zelo na hitro odpika, nato je bil vojak in dve leti ruski ujetnik, kjer je ustvaril veliko akvarelov. Po vrnitvi domov je bil laični pravni zastopnik in delal v družinski pekarni. Slikarstvo, ki ga je privlačilo že kot otroka, ga je gnalo v Prago, Firence, Dunaj, Pariz....  V Parizu je bil podjeten pri raznih projektih, še bolj kot slikar se je poskušal uveljaviti kot fotograf, se dokaj premožno poročil v buržuazno francosko družino, 1937 dobil sina (poimenovanega po svojem furlanskem očetu Domenicu), med vojno je bila tašča s sinom na svojem podeželskem posestvu, on pa je v Parizu kuhal ješprenj na sto načinov. Po vojni 1947 se je za poldrugo leto zadržal v Sloveniji (družina mu je to podaljšanje dopusta zelo zamerila, pravi spremn...

  Mimi Podkrižnik: Čisti kliše ali ura je trideset let * če že, ocena 8/10..... V bistvu  en nevrotičen dan ene zelo nevrotične tridesetletne Slovenke v Parizu  v 30 kratkih poglavij skoraj po minutah. Ob tem, ko čaka in sprejema razočarajoče telefonske rojstnodnevne čestitke od svoje nefunkcionalne družine, bega po mestu na polomijadno srečanje z bivšim ljubimcem, ki ga ni uspešno predelala niti v osmih letih. Vse skupaj kulminira v klasičen živčni zlom. Zgodba je skrbno in konsistentno zastavljena , tako v tem glavnem dnevu dogajanja kot s slikanjem Miline širše zgodbe in njeno umestitvijo v okolje in malo pariško stanovanje. Vsako poglavje ima naslov tipa "Vedno bom primarna partnerka ali ura je, ko zaide sonce". Zgodba je zelo klišejska, namenoma in s poudarkom že v naslovu, še posebej pretirana je nefunkcionalna malomeščanska provencialna slovenska relativno dobro situirana družina. Ob vseh klišejih ni veliko prostora za večplastnost dobro-slabega, v podrobno...

Tone Peršak: Avtoštop. Potovanje na začetek poti  * če že, ocena 1/10..... Preprosto prozaično o štoparskih logističnih peripetijah konec 60. let po Evropi, razni vozniki, parkirišča, bencinske črpalke in hiter ogled kakšnega mesta.  Malo turizma in nekaj površnih pogovorov z ljudmi, močno obarvanih z yugo temami, razlaganjem in branjenjem socializma in samoupravljanja. Velika naivnost in premočrtnost in trpežnost takratnega nadobudnega dvajsetletnika pa tudi sedanjega pisatelja, ki je dokazano sposoben dati kaj precej boljšega od sebe.  Morda bi bilo tole zanimivo v tistem obdobju, morda . A je pisal tako natančne zapiske takrat, da po 55 letih ve, na kateri črpalki si je kakšen sendvič nabavil, ali pa se mu zdi to zabavno izmišljati se? In kako to, da se mu zdi to vredno zapisat in tiskat in poslat med ljudi?! Vse skupaj zapakira v uvod, češ da  naj bi ga študijski kolega "Tone" prosil, da poskrbi za njegove zapise o avtoštoparskih podvigih, čez dva tedna pa itak ...

  Tone Peršak: Preobrazbe * če že, ocena 9/10..... Gre za nadaljevanje avtobiografijskih  Usedlin , ki so se končale z resigniranim odhodom iz kraja, kjer je začel poganjati korenine. V tej knjigi pa pripoveduje kot štiri leta starejši fant, ki na klopi v parku  več ur   čaka in odlaša s prvim šolskim dnem na srednji šoli. Pretežno molče sedi skupaj z mamo in se spominja, kako ga tudi v zadnjem kraju niso sprejeli, kako ni imel prav nobenih možnosti biti sprejet kljub silni želji in prizadevanjem . Na prelomnici svojega mladega življenja skuša rekonstruirati svoje preobrazbe in razmišljanja tistega prejšnjega fanta, kot je bil v teh zadnjih letih, v obdobju, ki se nepreklicno zaključuje, čeprav si je želel njegov konec vsaj še malo odložiti. Govori o fantu, ki se je vmes dodobra preobrazil in ga ni več. Gostobesedno premlevanje, precej organskega ponavljanja istih zadev. Branje ni enostavno, a se splača potruditi, zelo dobro in iskreno se analizira.  Ni simpati...

  Polde Bibič: Spominjarije * če že, ocena 4/10..... Legendarni slovenski dramski in filmski igralec in pedagog (1933-2012) predstavlja svoje odraščanje do vključno študija na akademiji.  Imel je zanimivo mladost v zanimivih časih, zanimive sorodnike in družbo. Oče je naredil samomor v njegovi prisotnosti, ko je imel le nekaj mesecev. Mama je bila ljubeča, živela sta večinoma pri njenih starših, imel je stike tudi z očetovimi sorodniki, bil je radoveden in radoživ otrok. Imeli so ga radi in skrbeli zanj. Bila je precej nemškogovoreče obarvana širša štajerska družina, znali so se znajti pred in med in po vojni, precej enih zanimivih likov, a nobenemu ni pogledal kaj dosti pod kožo, niti sebi ne .  Vključenih je precej osebnih fotk. Piše tekoče pripovedovalsko, čisto korektno, a brez drame niti o dramatičnih zadevah. Nič ne premleva, se ne sprašuje, brez travm. Ne samo da je pomirjen, zdi se, da se mu ni bilo niti treba nikoli pomirjati z ničemer in nikomer . Precej jasno m...

Tone Peršak: Usedline * če že, ocena 9/10..... Avtor (1947) piše o svojem otroštvu in oblikovanju osebnosti, pripoveduje o nenavadnem in revnem nezakonskem dečku  v tretji osebi. Najbolj mojstrsko je prav opisovanje najzgodnejšega obdobja, ko se mu vse predvsem dozdeva, bolj kot da bi res vedel ali se spominjal, kako ju je mama zmogla preživljati kot občasna kmečka pomoč in sta se kar naprej selila od kmetije do kmetije in od vasi do vasi. Megleni spomini na igranje z lastnimi iztrebki ob robu njiv, pa poležavanje v postelji onemogle starke. Kasneje pa na trenutke malo bebavo pretiravanje o tem "dečku" in njegovih junaštvih, a precej prostodušno in iskreno o tem, kako se je moral znajti. Bere se lepo, tudi precej ponavljanja, a primerno v valovih in zaokroženo organsko pripovedovanje. Konec spet zelo mojstrski. Dogaja se nekje na Štajerskem, omenja Pesniško dolino, kraja Oblaki s cerkvijo sv. Sebastiana pa seveda ni in tudi imena oziroma priimki delujejo pogosto jasno izmišlj...

  Olga Pega Kunstelj: 1 + 2 = 4. Rejenka * če že, ocena 8/10..... Avtorica rojena 1952, mama jo je rodila pri 17 in ji je morala biti takoj v oporo pri vsakoletnem rojevanju in nasilnem očetu alkoholiku. Nekaj mesecev so bili otroci že v rejništvu, ko je oče 24-letno nosečo mamo potolkel s sekiro na začetku septembra, ko je Olga šla v šolo. Že prej je bila močna, odrasla, iznajdljiva in kljub vsemu nezlomljena, gledala ljudem v oči, tudi ko so si jo ogledovali kot hči nasilnega alkoholika in morilca, kot siroto, ki je smrdela od dela v hlevu, itd itd itd... Prav presenetljivo se je znala postaviti zase, si na primer zrihtala novo rejništvo, internat za srednjo šolo, preživetje... Piše popolnoma premočrtno, odkrito, nepretenciozno, zelo jasno zastavljena in tudi izpeljana struktura, brez sprenevedanja. Stavki in besede so sicer zelo preprosti, ampak ustrezajo zgodbi in strukturi in pripovedovalki , ki ima občutek za opisovanje podrobnosti, npr pri oblekah ali pa poslopij raznoraznih...

  Barbara Pešut: Prvi polčas. Slastne četrtine * če že, ocena 6/10..... Rojena 1964, velika in produktivna pop umetnica, pesnica pisateljica pevka, podpisana pod marsikateri čudovit in uspešen glasben projekt (med najbolj uspešnimi izvajalci njenih stvaritev npr Sestre, mož Robert Pešut - Magnifico, Manca Špik, Nina Pušlar...). Pisano kot dnevnik, v katerem pa se bolj kot sprotnemu poročanju posveča spominjanju in razmišljanju za nazaj, izjemna oseba, ki se mora spopadati s "hendijem", s katerim pa se kljub pozitivizmu ne more in noče sprijazniti in ne moreš, da ne bi bil skupaj z njo žalosten ob zožanju njenega življenja -  zbolela za multiplosklerozo kmalu po rojstvu otroka okrog svojega 30. leta - tegale pisanja se je kot projekta lotila okrog svojega 50. leta, prvega polčasa. V tej knjigi pa je ta hendi vseeno predvsem samo okvir - glavna tema se mi zdi njena ljubezen do moža, razočaranje ob tem, kako nemočno in presenetljivo šibko se je soočil z njeno spremembo, čeprav s...

  Evald Flisar: To nisem jaz. Legoroman * če že, ocena 1/10..... Njegov sinek je zgradil grad iz kock, skozi luknje naj bi ga opazoval po drobcih - od tu navdih iz take zožane perspektive iz različnih smeri natresti svoje spomine - gre pa bolj za deklaracijo kot dejansko hologramsko izvedbo. Začne v otroštvu, sestra deset let starejša, brat pa dvajset in mu je izbral nenavadno germansko ime, kmalu po rojstvu ga je skorajda ugrabil ruski vojak, ki naj bi bil zato ustreljen na mestu - ampak to ni čist zihr, to mu je enkrat mrde rekel en sosed, s starši ali sestro ali bratom o tem nikoli ni govoril. Oče je bil izučen krojač, za hobi je gradil raznorazne hiše brez statika, gradbenika ali arhitekta. Kot najstniku mu je ciganka prerokovala burno življenje, da pa bo moral na mir in srečo čakati zelo dolgo. Poročen trikrat, v prvem zakonu pri dobrih dvajsetih je postal oče in sina popolnoma zanemaril že pred ločitvijo. Precej o svojih raznoraznih ženskah (ob opisovanju svojih razmerij je o...

Črt Kanoni: Tam dola, za zidom * če že, ocena 4/10..... To so korektno napisani faktični spomini , ki jih je napisal upokojeni radijec (1952), sin  psihiatra Janeza Kanonija, ki je vodil bolnišnico na Studencu (Polje), kjer je šestčlanska družina živela do njegovega desetega leta. Bil je najmlajši od štirih otrok, imel pa je še starejšo polsestro - oče je bil ob njegovem rojstvu star kar 48 let. Črt Kanoni opisuje, k aj je kaj počel (kar veliko športa, ustvarjanja kot npr modelarstva in drugih hobijev, itd), koga se kaj spomni, kakšnih posebnih globin in introspektive pa ne . Kakšnega pokroviteljskega modrovanja, kako je bilo včasih vse bolje, tudi ni zelo veliko, nekaj pač. Seveda je imel zelo specifično okolje, v katerem je odraščal, ampak o njem ne razmišlja na kakšen posebno ganljiv način . Seveda je pa super, da ljudje popišejo svoje spomine, če se jim le da in če znajo, tako za zanamce, sodobnike in v nekaterih primerih zgodovinarje. O očetu je napisal biografijo Moj oče, psi...

  Alenka Stanič: Ženska proste reje * če že, ocena 4/10..... Knjiga s 1000 napačnih vejic , povprečno narobe postavljene ali manjkajoče ene 4 na stran - ajd, če jih ne zna postavljati, lahko bi pa se tega vsaj zavedala in si zrihtala koga, ki to zna... Sicer je še isto leto izšla takoj tudi 2. izdaja, ki ima kar tretjino strani več?!, morda je ta "težavica" tam odpravljena? Sicer pa žal še zdaleč ni to edina ali največja težava s tole pisarijo. Sicer pa je za pisanje kar nadarjena, bere se precej gladko (ko se navadiš ignorirat nasilje nad vejicami), lepi in spretni stavki, nek obrtniško mladostni zafrkantski stil , nekaj duhovitosti in še kar privlačno zastavljena struktura.  Avtorica je knjigo opredelila kot družbeno angažiran roman, vprašanje varnosti in svobode, moških in žensk, narave in družbe. Poleg kratkega prologa in epiloga so tri poglavja:  Afrodita za mladost in zaljubljenosti, Atena za zrelost in uveljavljanje, Hestija za modrost in umirjanje... Vsako poglavj...

  Borut Golob: Smreka bukev lipa križ. Domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem * če že, ocena 9/10..... Celotna knjiga je cinična zafrkancija v vsakem posameznem stavku , ki so kratki in redkobesedni, a vsak stoji na mestu, vsak zavije in zabije. Odstavki so večinoma enostavčni in enovrstični. Stil in vzdušje me je malo spominjalo na gorenjske absurdne skeče Pr Hostar, da ne rečem na Deliverance film, pač neka odročna vas, kjer je glavni alkohol, neumnost in privoščljivost. Zgodba je umeščena v en teden , vsak dan ima svoje poglavje, dogaja se počasi in hitro. Ves čas se malo pričakuje neka katastrofa, na srečo pa je brez pretiravanja in se zgodba samo izteče v ciničen konec. Še najbolj odvečno mi je bilo vključevanje duhov umrlih. Poseben stil pisanja zahteva tudi poseben stil branja, niti prehitro niti prepočasi, vsak stavek pa nudi kakšno besedno ali vsebinsko poanto . Borut Golob (1973) je diplomiran novinar, poskušal pa se je v marsičem, v o troštvu v delavskih blok...

Jože Ciuha: Kronika sedmih pozab * če že, ocena 6/10..... Uveljavljen slikar (1924-2015) doma in v tujini (živel v Parizu, Ljubljani in na Šipanu, prejel naziv francoskega viteza), 500 samostojnih in 300 skupinskih razstav, znal se je ceniti (za medijsko pozornost je nekoč protestno postavil ceno neki svoji sliki 300k DEM).  Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, v Mjanmaru se je okrog 1960 dve leti predajal budistični filozofiji. Napisal je tri potopisne knjige: Potovanje v deseto deželo (1966), Okameneli smehljaj (1963) in Pogovori s tišino (1967), ter dve knjigi spominov Kronika sedmih pozab (2005) in Dolga pot (2016). Je zelo spreten z besedami, a se preveč prizadeva biti poetičen in pravljičen , navdušen je nad vsako svojo mislijo in asociacijo in spominom... najbrž je to čist fajn za študij in razumevanje njegovih slikarskih stvaritev, kot branje pa je še najbolj zanimivo iz psihološkega vidika nekoga tako samozavestnega, ustvarjalnega in uspešne...