Prebrano

  Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku * če že, ocena 4/10..... Najbolj prevajan japonski pisatelj (1947), dolgoletni kandidat za Nobelovo nagrado. Zaprisežen samotar, poročen sicer, živi asketsko in tek je del njegove vsakodnevne rutine , vsako leto opravi vsaj en maraton,  do konca tele knjige skoraj trideset,  tudi najbolj  slovite po vseh celinah.  Na svojem grobu  želi napis " pisatelj (in tekač) "  - ah, oklepaje res zelo rad uporablja. Tole je bila pred desetletjem zelo popularna knjiga med tekači in, presenetljivo, menda tudi med netekači, a me ni zamikala. Potem pa sem zasledila, da naj bi bil tek samo okvir njegovi avtobiografiji. To ne drži. Nekaj maaalega o njegovem pisateljevanju zelooo obrobno, a popolnoma pričakovana ozka tekaška literatura in se niti ne čuti, da je tale tekač sloviti pisatelj ali tenkočutni opazovec sebe ali sveta. Ponosen na lastno tekaško rutino in filozofijo in dosežke, izjemna pozornost na raznorazne s...

  Kenzaburo Oe: Osebna zadeva * če že, ocena 8/10..... Rojen 1935, nobelovec 1994, s svojim pisanjem daje glas predvsem svojemu prvorojenemu sinu, ki se je rodil tako močno prizadet, da se je kot oče moral odločati, ali naj ga poskušajo obdržati živega ali ne . To je tudi tema te knjige, ki se odvija nekaj dni vključno od poroda (oče medtem kupuje zemljevid za sanjsko potovanje v Afriko), opisuje očetove stisko tako v življenju že prej na splošno kot nihanje med odločanjem glede operacija možganske kile kot tudi prikrivanje resnice porodnici kot sploh ohranjanje zakona. V knjigi in tudi v življenju se zadeva izteče v odločitev za življenje in požrtvovalno predanost otroku (pisal pa je tudi literaturo z variacijami alternativnih odločitev). Sin se mu je rodil 1963, tole knjigo pa je napisal že eno leto kasneje. Ni napisano v prvi osebi, v knjigi nastopa oče Bird kot nekoliko groteskna pojava, spolno in socialno zatrta, s svojo veliko situacijsko stisko ob rojstvu otroka kot kulminac...

Zgodbe iz Japonske  [antologija sodobne japonske kratke proze] * če že, ocena 6/10..... - hm hm, zelo nenavadne ekzotične bizarne zgodbe po vsebini in tudi po načinu pisanja ... sem kar težko brala in nobena zgodba se me ni zelo dotaknila, čeprav so mi bile zanimive in nenavadne in sem se predvsem samo čudila in si mislila, da je Japonska še bolj drugačna od vsega, kar poznam, kot sem si že itak mislila... š e tista zgodba, ki ni bila popolnoma futuristična ali drugače čudaška (roboti, razteleševanje, množični in posamezni harakiri, umori in serijski umori, pedofilija,...), je imela vsaj en kratek dodatek o zabavi duhov ... - dotaknila sta se me dva stavka (Čejndz: do ene petintridesetega leta si je kot vsak mislil, da bo vsak hip prišlo do preboja... Duhovi iz Lexingtona: po moji smrti ne bo nihče dva tedna prespal v postelji, kot je moj oče po materini smrti in jaz po očetovi), in to je to... - skoraj sem si mislila, da sem pa zdaj ozdravljena navdušenja nad kratk...