Prebrano

Irvin D. Yalom: Kako sem postal, kar sem. Psihiatrovi spomini * če že, ocena 1/10..... Izjemno uspešen avtor številnih psihoterapevtskih uspešnic,  profesor na Standfordu, se tu  namesto poučnim ganljivim zgodbicam svojih klientov posveča predvsem svojim spominom, še  vedno pa je zelo pedagoški in pokroviteljski.  Bere se gladko, a stil je prozaičen, tehnično-obrtniški, eno samo lažnoskromno amerikansko duhovičenje .  Cca 40 kratkih poglavij, za uvod kakšen dogodek iz sedanjosti, ki ga poveže na pripovedovanje o svoji preteklosti od zgodnjega otroštva dalje, in ta poglavja so kronološko urejena glede na spomine - to izpade krneki, kot da se mu ravno v pravem zaporedju spontano asociirajo spomini. Morda je za njim preveč uspešna kariera in polno samozadovljstva (prav gotovo upravičenega, a vseeno), pa se mu zdi potem primerno krancljati svoje uvode v posamezen spomin s svojimi bonsaji in malenkostnimi pogovori s prijatelji.  Spomini iz preteklosti so sicer b...

Ti povem zgodbo? : zgodbe, ki so me naučile živeti / Jorge Bucay * če že, ocena 3/10..... knjigo mi je posodila Polona, napisal jo je južnoameriški psihoterapevt (gestalt, kot se izkaže), 50 poglavij, vedno kratek uvod s pacientom, ki mu na vsaki seansi pove eno poduhovljeno zgodbo (ala Anthony Mello, a še cel kup drugih virov). Ne gre za literaturo, sem pa z zanimanjem prebrala (in mi ni žal), ker mi je Polona zanimiva punca. A na začetku sem raje brala, na koncu pa že zelo diagonalno s preskakovanjem tako poduhovljenih zgodbic kot okvirne zgodbe, ki povzema dinamiko in vsebino seans in odnosa med terapevtom in klientom (ki je precej poenostavljena in površna, klient deluje zelo nezrel in tudi je mlad, npr še živi pri starših in na začetku končuje študij in potem začenja delo). Mislim, da nisem ne dovolj poduhovljena ne dovolj iskreno prizadevajoča si k osebni rasti - oziroma zagnana oziroma upajoča glede tega. Ne bom pa rekla, da ni kakšna od teh zgodbic zelo zanimiva in luštna...

Spomini, sanje, misli / Carl Gustav Jung * če že, ocena 6/10..... brala v zdravilišču, knjigo mi je posodila Marjeta je označena kot avtobiografija, a je imela aktivno zapisovalko/urednico prvi del oziroma o otroštvu dejansko kar zanimiv , o očetu župniku z dvomi v boga, originalno mamo, relativno osamljen v otroštvu, pri matematiki mu ni bilo jasno, zakaj bi bilo toliko računanja, da je na koncu a=b, kar prav gotovo ne more biti... Pri pripravah na prvo obhajilo se je najbolj veselil tem o svetem duhu, a je oče to kar preskočil, češ da tega pa še on ne razume – obhajilo mu je bilo popolno razočaranje in na drugega ni šel nikoli več. Starsa sta se slabo razumela, mama je bila več mesecev odsotna (umobolnica? to nikakor ni pojasnjeno, kaj ji je bilo) in na str 20 celo piše, kako se kot otrok spominja neke ženske, ki je mnogo let kasneje postala njegova mačeha, a o tem nič kasneje in celo ob smrti očeta se zdi, da so spet živeli z mamo skupaj?!  Gre bolj za delovno biografij...

Iskanje izgubljenega človeka : iz raziskovanih življenj / Stephen Grosz * če že, ocena 5/10..... knjigo mi je za dolgotrajno bolniško posteljo posodil Peter, potem ko sem mu rekla, da če že kaj, bi kvečjemu brala kakšne kratke zgodbe - in je našel doma tele zgodbe o klientih psihoterapevta presenetile so me številne napake, zatipkanosti črk in druge površnosti, npr gospodična C, a z možem in otroki, in v istem odstavku poimenovana tudi gospa – se mi zdi, da domnevajo oz. so se odločili, da Gradišnika ni treba lektorirati. Sem pa prvič opazila zapis, da zadeva ni prevedena, ampak poslovenjena - kar se mi je zdelo še posebej obetavno.  str 86: zid, postavljen med mene in življenje  str 59: Intimnosti ne zmorem, osamljenost pa mi lahko pride do živega.  str 135: Dolgočasna zgodba: veliko govoril, a ne meni = stalna odsotnost  str 149: Pljuvanje, jeza je potrditev tega, da še vedno verjameš, da bi lahko bilo drugače in da se lahko popravi. Zelo me preseneča ...