Rdeča prašna cesta

Jackie Kay: Rdeča prašna cesta

* če že, ocena 9/10.....

Uspešna škotska pesnica in pisateljica Jackie Kay (1961) je bila posvojena takoj ob rojstvu v čudovito družino, starša sta bila predana človekoljuba, duhovita in ljubeča in širokega duha ter srca. V svoji avtobiografiji  se spominja otroštva in mladosti, predvsem pa o postopnem večletnem odkrivanju svojih korenin od Škotske do Nigerije. Iskanja bioloških prednikov se je lotila ob svoji nosečnosti in iskreno popisuje peripetije tega nezaključena procesa še nadaljnjih 20 let. Piše spretno, tekoče, zabavno, z nekim distanciranim humorjem, brez kakršnekoli pretirane sentimentalnosti niti o idiličnih spominih niti o bizarnostih svojih genskih prednikov niti o rasizmu, katerega je bila na Škotskem deležna kot temnopolta v najrazličnih subtilnih oblikah.

Vsa ganljivost in modrost te avtobiografije me je dokončno ganila šele po prebrani celoti. Jackie Kay je nekaj posebnega in je imela posebno srečo z adoptivnimi starši, zato je lahko tako modro odkrivala in sprejemala bizarnosti svojih bioloških staršev. Zgodba je v marsičem zelo podobna Pomaranče niso edini sad (obe avtorici posvojeni, homoseksualki, neverjetni verski fanatizem v biološki ali pa v posvojitveni družini), le da je imela Jackie bistveno bistveno večjo srečo in srečno otroštvo, a splavali in uspeli v življenju sta obe.

Jackie Kay: Rdeča prašna cesta; založba Zala 2017, prevod Mateja Petan (izvirnik Red dust road, 2010); ISBN 978-961-6994-23-1; 272 strani.