Hadrijanovi spomini
Rimski cesar Hadrijan umira in piše pismo za šestnajstletnega Marka Avrelija, ko je "začel zaznavati profil svoje smrti". Obuja spomine, razmišlja o življenju in cesarstvu. Tik pred smrtjo je posvojil Antonina Pija, ki ga je nasledil kot cezar, pod pogojem, da je ta prej posvojil Marka Avrelija, ki bo postal cezar čez dobri dve desetletji. Zgodovinska rekonstrukcija, fiktivna avtobiografija, roman in poetičnost.
Hadrijan (76-138), rimski cesar (117-138), se je zapisal v zgodovino kot konsolidator meja rimskega emperija (težko obvladljivim osvojenim ozemljem se je kar prostovoljno odrekel, v Angliji dal zgraditi znameniti Hadrijanov zid), se odpravljal na večletna potovanja in osebno obiskoval rimske province, bil navdušen in navdahnjen od grške kulture (celo brado si je urejal po grško), v Rimu velikopotezno obnovil Panteon in bližnji luksuzni resort Tivoli, poenostavil in prevetril rimski pravni red in premišljeno izbral svojega naslednika za dolgoročno stabilnost. Veljal je za inteligentnega, na vrhuncu moči benevolentnega, a tudi brezkompromisnega krutega vladarja (v Palestini je izvedel holokavst nad Judi, fanatiki tako obsedenimi z bogom, da so pozabili na človeštvo), enigmatičnega filozofskega introvertiranega cesarja v brezbožnem obdobju, ko so rimski bogovi izgubili veljavo, krščanstvo pa še ni bilo v razmahu. V tem edinstvenem obdobju je človek stal popolnoma sam, je zapisal Flaubert, kar je avtorico fasciniralo in se je desetletja zavestno in podzavestno vračala k temu projektu.
Smrti svojega ljubega premladega Antinousa ni nikoli prebolel - to naj bi bila edina obojestranska ljubezen v njegovem življenju, v knjigi pa ima to vendarle mnogo manjšo vlogo, kakor se pogosto pompozno predstavlja to knjigo. Pisateljica Hadrijana predstavlja z veliko naklonjenostjo in nežnostjo in razumevanjem in poetičnostjo, ta pozitivna pristranskost mi ostaja popolnoma nepojasnjena. Brala sem kar težko, vse skupaj se mi je zdelo nabreklo poetično opevanje nekega priviligiranega despota. Ki bi bil lahko seveda še slabši, a tudi boljši, mnogo boljših, sploh do svojih najbližjih. Kaj dosti drugačni možje pa seveda najbrž niso postajali cesarji.
Ob koncu knjige na cca 20 straneh avtorica v drobcih kronološko opisuje, kako se je lotevala tega projekta skozi čas, skoraj tri desetletja. Sledi spremna beseda Primoža Viteza, ki najprej na kratko povzame poglavja s prevodi latinskih naslovov, preden tudi on na poetičen način analizira in povzema in pojasnuje knjigo.
* * * * *
Pred leti sem že prebrala avtobiografsko triologijo Marguerite Yourcenar (napisano dve in več desetletji kasneje kot tole, kar se čuti), a se takrat nisem odločila za branje tegale njenega najbolj cenjenega dela, tokrat pa vendarle na pobudo Andreje A. Občutki me niso varali, njena avtobiografija mi je bila mnooogo bolj všeč, napisala jo je tudi par desetletij kasneje. Saj tole je sicer zanimivo in umetelno, a tudi predvsem precej pretenciozno, vse tole poduhovljeno interpretiranje in romantično idealiziranje globočin nekega rimskega vladarja se me ni dotaknilo.
Komentarji
Objavite komentar