Prebrano

Ernest Hemingway: Pariz - premični praznik * če že, ocena 7/10..... Zbirka dvajsetih zgodb iz obdobja  1921-26 , ko je Hemingway  (1899-1961)  živel v Parizu, postopoma opušča novinarsko poročanje in se posveča pisateljevanju. Čuti se njegov sproščen in odprt duh, zvišenost nad nebistvenostmi sveta, navdušenje nad iskrenimi ljudmi, naravo, preprosto avtentično hrano in alkoholom. Živi zelo skromno  s svojo prvo ženo Hadley in sinom Jackom (1923),  zaradi pomanjkanja občasno potrpi tudi mraz in lakoto, a vseeno veliko potuje in počitnikuje, mikajo ga stave na konjskih dirkah, trudi se biti discipliniran pri pisanju in zvest samemu sebi pri iskanju svojega pisateljskega kruha . Srečuje marsikatere znamenite ljudi iz sveta literature in umetnosti, do marsikoga je tudi zelo piker. Prva tretjina mi je bila čist ok, kar zanimivo o načinu življenja tujih umetnikov v medvojnem Parizu, prijeten enostaven Hemingwayski slog, ampak vse skupaj precej mlačno. Druga tretjina ...

Črt Kanoni: Tam dola, za zidom * če že, ocena 4/10..... To so korektno napisani faktični spomini , ki jih je napisal upokojeni radijec (1952), sin  psihiatra Janeza Kanonija, ki je vodil bolnišnico na Studencu (Polje), kjer je šestčlanska družina živela do njegovega desetega leta. Bil je najmlajši od štirih otrok, imel pa je še starejšo polsestro - oče je bil ob njegovem rojstvu star kar 48 let. Črt Kanoni opisuje, k aj je kaj počel (kar veliko športa, ustvarjanja kot npr modelarstva in drugih hobijev, itd), koga se kaj spomni, kakšnih posebnih globin in introspektive pa ne . Kakšnega pokroviteljskega modrovanja, kako je bilo včasih vse bolje, tudi ni zelo veliko, nekaj pač. Seveda je imel zelo specifično okolje, v katerem je odraščal, ampak o njem ne razmišlja na kakšen posebno ganljiv način . Seveda je pa super, da ljudje popišejo svoje spomine, če se jim le da in če znajo, tako za zanamce, sodobnike in v nekaterih primerih zgodovinarje. O očetu je napisal biografijo Moj oče, psi...

  Jože Javoršek: Srečanja * če že, ocena 1/10..... Tole je označeno kot esej o teoriji umetnosti, razprava o sodobnem romanu . Javoršek piše kot v dnevniških zaznamkih (a brez letnic) o druženju in o raznih srečanjih in razglabljanjih z eminentnimi evropskimi (predvsem francoskimi) literarnimi sodobnimi velikani. Nisem uspela ugotoviti, ali je res bil po izpustitvi iz zapora 1952 pa do izzida knjige 1958 več kot eno leto nepretrgoma v tujini, proti koncu tudi piše o tem, kako si zna pričarati pogovore s Shakespearom itd, tako da ne vem, ali si ni malo pričaral in prikrojil tudi vse to. V  svojih avtobiografijah ( Nevarna razmerja , La mémoire dangereuse ) sicer podrobno navaja, med kakšnimi krogi se je gibal v Franciji med študijem na Sorboni takoj po vojni, pa tudi kako je po zaporu komaj čakal na vizo za ponoven obisk prijateljev in kako jih je s sinom Svitom obiskoval itd itd, pa kako je imel resne možnosti, da se kar preseli za stalno v tujino, ne spomnim pa se tako dolge ...

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza * če že, ocena 1/10..... Beloruska pisateljica, rojena 1948, Nobelova nagrada 2015, piše v ruščini, njena dokumentarna literatura je kolaž čimbolj dobesednih spominov različnih ljudi z minimalnim komentarjem . V tej knjigi sprašuje po vojnih izkušnjah sovjetske ženske, ki so se borile v WWII, in poudarja, kako zgodovino vojn pišejo možakarji, vloga žensk pa je zamolčana tudi zato, ker jo ženske hočejo zamolčati in po vojni ne nosijo odlikovanj in bi rade vse predvsem samo pozabile, saj vojna ni za žensko naravo, kot pravijo stereotipno kar same. Pripovedovane vojne zgodbe niso bile niti pol tako grozne, kot sem se bala. Ali pa je bilo enostavno preveč (na desetine in desetine) oseb, da bi se s kakšno identificirala, njihove pripovedi so vse zelo kratke, včasih celo le par stavkov. Gre seveda za same take, ki so preživele, in kar vse po vrsti pripovedujejo, da četudi so jih možakarji morebiti sprva podcenjevali, potem pa so jih spoštovali...

  Witold Gombrowicz: Dnevnik * če že, ocena 1/10..... Gombrowicz (1904-1969) je bil poljski pisatelj, rojen v premožni družini, 1939 je obtičal v Argentini, v Evropo se je vrnil 1960, bil prepovedan na Poljskem, večje uspehe in priznanja pa doživel šele v zadnjih letih življenja (1966 predlagan za Nobelovo nagrado).  Za poljski izseljenski časopis je  od 1953  pisal eseje v obliki dnevnika, v katerem se predvsem podrobno ukvarja s kakšnimi poljskimi literati. Tekst je  zagoneten, m enda tudi pogosto fiktiven in poglavja po dnevih večinoma popolnoma naključno nametana (včasih naj bi to prepustil kar uredniku). Tale slovenski prevod je samo tretjina celote - imam občutek, da je izbor neposrečen in ni bila pravilna odločitev, da se posamezen zapis nekega dne vključi v celoti ali pa sploh ne.  Zelo zanimivo razmišlja, npr o  Poljski, ki ima problem malih narodov s potrebo dokazovati, da so veliki ravno zato, ker so majhni... Je zvišen nad napadi s Poljske:...