Prebrano

Marguerite Yourcenar: V pobožen spomin * če že, ocena 9/10..... Psihološka analitična distancirana k ronika o mamini družinski veji. Avtorica začne z zgodbo  o svojem rojstvu 1903, mama je umrla nekaj dni kasneje, z njenim sorodstvom je imela le malo stikov. V knjigi pa dodobra osvetli duh in tradicije te družine za stoletja nazaj.  Do tega  sorodstva ne čuti nobene posebne naklonjenosti, piše zelo filozofsko racionalno brez sentimentalnosti.  Fokus je na mamini psihološki dediščini, a znamenitih zgodovinskih oseb kar mrgoli  -  kot referenca za kakšno obdobje ali kot osebni znanci. Premožna družina plemiških korenin, aktivni in uveljavljeni v politiki, premogovniško bogastvo (ki se je takrat seveda smatralo kot napredek, čeprav so zaposleni dvanajstletniki dnevno svetlobo videvali samo ob nedeljah, ona pa trezno ovrednoti uničevanje planeta in vleče vzporednice z nafto in ne pozabi omeniti opcije, da nafta morda sploh ni omejeno fosilno gorivo, ampak moreb...

Monika van Paemel: Marguerite * če že, ocena 1/10..... O babici, ki je bila izjemno  ekscentrična , groba do bližnjih in daljnjih, zelo podjetna - pravzaprav tipični primerek kakšnega dandanašnjega prostaškega obrtnika. D a naj bi med vojno na veliko reševala Jude, kot je zapisano na zavihku, knjiga eksplicitno sploh ne trdi, je pa, po dobesednem navedku, na veselje lastnega želodca in lastne denarnice intenzivno tihotapila hrano s podeželja in jo preprodajala Judom, ki so se skrivali v mestu Antwerpen, prekupčevanje s preživelimi pa je nadaljevala tudi še po vojni. Vnukinja zaradi nefunkcionalnih staršev med odraščanjem veliko časa preživi pri babici, kuje pa jo v zvezde kot neko junakinjo pokončnosti, ko je babica že zdavnaj mrtva, cca 15 let kasneje. In zagleda tako pisateljica enkrat v muzeju presunljivo podoben portret ene druge Marguerite, Marguerite Luchard, ki jo je naslikal Claude Julien 1834 - in jo morajo zato ob zaprtju skoraj odgnati domov in se vrne naslednje jutro te...

  Dimitri Verhulst: Beda stvari * če že, ocena 10/10..... Avtor rojen 1972, tudi na lastno pobudo je sredi najstništva šel v rejništvo, mama ga je pri desetih prepustila pijanskemu očetu in njegovi družini, bedo in pijančevanje sicer satirično poveličuje in junačuje, tudi z odrasle pozicije nakazuje neko melanholijo in hkrati pobotanost s svojo usodo, seveda pa je vse to bistveno bolj enostavno in lahko celo satirično, kadar človeku uspe pobegniti iz take beznice in se uspeti znajti in splavati in se odlikovati izven močvirja, v katerega je bil vržen v rojstvu. Mamo zaničuje na celi črti, očeta je imel rad, pa očetovo mamo tudi in do neke mere tudi strice, a ima do vseh njih zdravo distanco in jih niti ne obsoja niti ne opravičuje. Bili so sicer zelo problematična a povezana družina, zanimivo, da se ob vsem tem pijanstvu in iztirjenosti med sabo niso kregali ali bili nasilni drug do drugega, čeprav so se na veliko pretepali po gostilnah, v družini pa so kar skrbno po svojih močeh s...