Prebrano

Elias Canetti: Plamenica v ušesu * če že, ocena 9/10..... Elias Canetti 1905-1994 je bil nobelovec 1981, tale Plamenica je srednji del avtobiografske triologije in pokriva njegovo mladost 1921-31. Sprva se precej posveča trenjem z manipulativno materjo, ki so bila najbrž še bolj dramatična, kot nakazuje, kasneje pa se posveča predvsem utemeljevanjem in pojasnilom o njegovi prevzetosti nad "močjo množic", kar je bilo sicer njegovo poglavitno življenjsko delo in naj bi pravzaprav za to svojo filozofijo dobil nobela in ne toliko za samo literaturo, zato naj bi bila ta nagrada kar veliko splošno presenečenje. Canettijevo detajlirano poročilo svojega srečevanja z množicami me ni zelo pritegnilo- čeprav je to zagotovo ključno za razumevanje nemške predvojne dinamike.  Medtem ko se je množicam v tej knjigi precej posvečal, pa je o Karlu Krausu precej manj specifičen, čeprav prav po Krausovem politično-satiričnem časopisu Die Fackel poimenuje to knjigo in pove, da je navdušenje nad ...

  Thomas Bernhard: Stari mojstri. Komedija * če že, ocena 8/10..... Pripovedovalec govori o starcu Regerju, ki že desetletja vsak drugi dan hodi v muzej sedet pred eno in isto sliko . Skoraj cela knjiga so spontane misli brez odlomkov v kratkem času čakanja na srečanje, in medtem ko ga opazuje opazovati sliko, dobesedno povzema Regerjeve besede in misli nametane po spominu o umetnosti, življenju, avstrijskosti , itd - seveda bolj ali manj prav nič pozitivnega. Kot mimogrede se iz tega naplete starčeva življenjska zgodba in filozofija, ki je seveda čudaška. Pred kakšnim letom mu je umrla žena, zdaj je še bolj čuden in osamljen. Zelo obrobno tudi o tej pokojni ženi (npr zahteve o preprostem, ne pa cenenem pogrebu), pa o muzejskemu čuvaju Irrsiglerju, ki je s starcem v simbiozi in mu zagotavlja mir in prostor na klopi pred sliko (edini cilj mu je bila služba, kjer bo dobil uniformo). In skorajda nič o pripovedovalcu, o katerem zvemo samo, da tudi on redno hodi v ta muzej in tudi kasne...

  Thomas Bernhard: Sečnja. Razburjenje * če že, ocena 10/10..... Zgodba se dogaja en večer, ko "hoch" družba dve uri čaka in ob pol enih končno dočaka zvezdo dunajskega Burgtheatra na "umetniški večerji", ki se ob 4h zjutraj izteče dokaj klavrno, pa vendar z dovolj sprenevedanja .  Pripovedovalec sedeč v "Ohrensesslu" pa pri sebi v monologu premleva spomine na to družbo izpred dveh desetletij, pa dopoldanski pokop ene izmed njih, ki je naredila samomor, pa kako odveč mu je bilo povabilo in kako so mu vsi tuji in zoprni. Vendar je tih tudi kasneje za mizo in se tudi poslovi nadvse hinavsko vljudno, samo med tekom po mestu ga preganja, da mora " takoj, nemudoma pisati o tej grozljivi umetniški večerji, vseeno kaj, ampak takoj, dokler še ni prepozno ". Tipični Bernhardski monolog, ponavljanje dobesednih fraz in bruhanje prezira na vse strani. Tudi naslov ima značilno dvojno strukturo, kot toliko drugih njegovih knjig - in je Sečnja morda najbolj čus...