Prebrano

Charles Dickens: Povest o dveh mestih * če že, ocena 8/10..... Charles Dickens (1812-1870)  je za nekatere (predvsem Angleže) največji pisatelj, tole je njegovo najbolj cenjeno delo in eno najbolj prodajanih leposlovnih knjig vseh časov. Glavni protagonisti živijo med Parizom in Londonom, gre za težke in prepletene osebne drame  v zgodovinskem okvirju francoske revolucije (1789-1799), posledica dogodkov izpred desetljetij. Na wiki obstaja izčrpna  razdelava zgodbe . Knjigo v angleščini mi je kot svojo najljubšo pred leti podaril Mike, pa je nikakor nisem mogla brati, zdaj v slovenščini mi je jasno, zakaj. Zdravnika Manetta 1757 pokličejo k mladi revni ženski, ki se ji je zmešalo, ker si jo je ugrabil en markiz, ob tem v dvoboju smrtno ranil njenega brata, očetu je počilo srce, sestre pa so poslali v druge kraje - no, ena od sester je potem čez dobrih trideset let taglavna revolucionarka, poročena ravno z bivšim slugo tega zdravnika, ki so ga 1757 vtaknili brez sodbe za 17...

Halldór Laxness: Islandski zvon * če že, ocena 10/10..... Prvih petnajst strani Jože Udovič precej podrobno predstavi Laxnessa in umesti Islandski zvon v njegov pisateljski opus zlasti do 1954, ko je bila ta študija napisana ob prvem objavljenem prevodu. Tekst je kasneje rahlo posodobil ob naslednjih izdajah in p ravi, da je bila Salka Valka glavna utemeljitev Nobelove nagrade 1955 - kar mi je zanimivo, saj sem do sedaj večkrat zasledila navajanje  Independent people  kot temelj te nagrade. Udovič zelo izpostavlja tudi Laxnessova potovanja po svetu, ko je preživljal po več let v Italiji, Nemčiji, Ameriki, na Danskem, v Luksemburgu, itd. Roman Pod sveto goro naj bi bil avtobiografski o zgodnji mladosti in oblikovanju mladega človeka, Veliki kašmirski tkalec pa pod močnim vplivom Strindbergovih avtobiografskih spisov. Islandski zvon je "precej" zgodovinski roman s konca 17. in začetka 18. stoletja, to je čas gospodarskega in kulturnega propadanja , ko so Islandiji vladali in j...

  Drago Jančar: Galjot * če že, ocena 8/10..... - gre za cenjen in mnogokrat ponatisnjen in prevajan in nagrajevan roman, daleč najbolj cenjenega sodobnega slovenskega avtorja. Jančar (rojen 1948) ga je začel pisati med svojo tromesečno zaporno kaznijo (ker je iz Avstrije prinesel knjigo o pomoru domobrancev). V poseben plus je romanu, da omogoča zelo različne  interpretacije, označujejo ga od zgodovinskega do pikaresknega romana, poln metafor in simbolik - ki morda naslavljajo vse totalitarizme in človesko neumnost in črednost, ali pa ravno samo komunizem ali pa ravno in samo direktno rimskokatoliško cerkev, k'ne. Tudi konec je možno razumeti kot optimističen, preživetje in samozavest, ali pa popolnoma nasprotno kot brezplodnost in brezupnost in nesmisel - saj se ne ve, ali bodo Johana še živega ali pa vsaj zelo toplega zakopali v kužni jami ali pa se mu bo vendarle uspelo tudi tokrat izvleči. - zgodba o Johanu Otu, ki beži pred različnimi pregoni (čarovnistvo, inkvizicija, ...

Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba * če že, ocena 4/10..... - knjigo mi je posodila Nada, ki je bila nad njo navdušena - sva pa že naprej vedeli, da imava zelo zelo različen bralski okus... No, kolikor vidim na spletu, se veliko enih promotorjev branja in knjig tudi navdušuje nad tem romanom, ob čemer se lahko samo sprašujem, koliko ima pri tem (pol)profesionalna vloga, za katero so plačani ali pa kako drugače neposredno ali posredno kompenzirani... In ja, roman je bil nagrajen s Pulitzerjevo nagrado in ima skrben bogat jezik ( lok je drvel po violinskih strunah in rojeval kristalno čist zvok... in podobno besedno lepotičenje) in z zgodovinsko zastavljenim okvirom in preverjeno obliko všečnosti: otroci, naivnost, izjemnost, poštenost, modrost - ni, da ni! - kakorkoli, tole pač ni moj tip literature: gre za skrbno obrtniško zastavljeno in napisano zgodbo, ki me je po strukturi kratkih podpoglavij malo spominjala na  Čudo in malo na Samotnost praštevil, le da je tukaj ...

Miljenko Jergović: Rodbina * če že, ocena 9/10..... - označujejo ga kot epski roman z elementi avtobiografije, a bolj kot za lastno gre za avtobiografijo družinskega debla  od veje, ki izhaja od Karla Stublerja, avtorjevega pradeda po ženski veji, rojenega  cca 1875, železnicarja, romunskega banatskega Švaba, rojenega v Avstroogrski, umrlega kot bosanski Jugoslovan, ob smrti so ga označili kot Hrvata. V bistvu pa tipična družina bosanskih "kovčkarjev", prišlekov, ki se nimajo kam vrniti . Ob zgodbi o njegovih potomcih zgodba o zgodovini Balkana, obe zgodbi pa kar nekako bolj mimogredni. - "opus magnum Miljenka Jergovića, ki ga imenujejo za Iva Andrića našega časa"... rojen je bil 1966, praded je umrl 15 let pred tem, kritičen in delno distanciran tako do oblasti kot obeh zgodovin, družinske in regijske, posebej do hrvaške po razpadu Jugoslavije, kamor je pobegnil pred vojno v Sarajevu - morda tukaj pač še ni možna distanca - vsekakor pa to kljubovanje hrva...

Gepard / Giuseppe Tomasi di Lampedusa   * če že, ocena 10/10..... - 41: Proti jutra pa je imela kneginja vendarle priložnost, da se je prekrižala. (knez je šel k prostitutki ponoči, žena ga je dolgočasila in odbijala s križanjem pred sexom… Porogljiv, suhoparen, ciničen, sarkastičen način pisanja, opazovanja, tudi notranjega razmišljanja .) - 42: Če hočemo, da ostane vse, kot je, je treba spremeniti vse. 1. poglavje: maj 1860 Knez Don Fabrizio Salina na Siciliji, star 46 let, poglavje zajema od enega rožnega venca zvečer do drugega, v zraku grožnja prevrata, pri katerem se zna zamenjati kralj in malo premešati karte, na zgubi naj bi bila predvsem moč Cerkve, vmes pa kot mimogrede o družinski dinamiki (prvi sin je dolgočasnež, drugi je zginil v London, cel kup hčerk), zvest ljubljen pes Benedicó in podivjan vrt, nočni obisk Palerma in prostitutke, spomin na obiske pri kralju v Neaplju, ki ga tipa za novicami, ljubljeni, lahkomiselni in obcudovani nečak po sestri gre k prevr...

Vražje dekle / Ilka Vašté * če že, ocena 3/10..... knjigo mi je posodila Daša, ki ima rada zgodovinske romane, ni ravno po mojem okusu in se mi je rahlo vlekla, a se mi je zdela zanimiva in sem ob njej pogooglala tako Valvasorja kot Ilko Vašte, ki se mi zdi zelo spretna pisateljica in je zelo vešče (čeprav obrtniško) predstavila zgodbo iz 17. stoletja - tako po jeziku kot opisih se zdi, meni laiku,  zelo avtentično. Roman je bil napisan 1933 knjiga je v cobbisu oznacena kot življenjepis, kar me čudi, saj se mi zdi Valvazor preveč obrobna oseba v tem romanu, pa čeprav pomembna in vplivna na glavno junakinjo, ki pa je  vendarle najbrž čisti plod domisljije in nikakršna zgodovinska oseba!? zgodba je skrajno pravljična, pametna lepa čutna punca Marija Trošt premaga prav vse težave, ki se ji grmadijo na pot proti obvezno srečnemu koncu. Izkaže se, da je posledica prešuštva svoje matere, ker je tako podobna biološkemu očetu, njen formalni oče Andrej Trošt, Valvazorjev bakror...

  Elif Shafak: The forty rules of love * če že, ocena 3/10..... na predlog bralnega krožka, v bistvu se mi je upiral že naslov in vse, kar sem vedela o tem, potem pa sem vendarle zaradi krožka prebrala sposojeno angleško verzijo avtorica je turškega porekla, a rojena v Švici in piše v angleščini (kjer kot tujka čisto drugače in previdno in dragoceno dojema idiome, besede, fraze…), v turščino prevede nekdo drug, potem pa gre ona čez in poosebi prevod  knjiga je o perzijskem pesniku 13. stoletja, Rumiju, enem najbolj priljubljenih pesnikov vseh časov (kar že veliko pove...) in njegovem duhovnem prijatelju sufiju Shams of Tabrizi  okvir pa je zdolgočasena gospodinja Ella, ki jo mož zobozdravnik vara in ima tri problematične otroke, dobi pa v recenzijo knjigo Azziza (o Rumiju in Shamsu), se začne z avtorjem dopisovat, in v pičlih treh tednih “flirtanj” z njim po mejlu (po lastnih besedah)  se ji zdi "odd, very odd", da je še ni prosil za fotko, zato mu jo pošlj...