Prebrano

  Julian Barnes: Lege življenja * če že, ocena 1/10..... Trije eseji, v zadnjem  Izguba globine govori o svojem žalovanju za ženo in navaja misli iz literature ter osebnih poznanstev  ob smrti življenjskega sopotnika . Prvi esej Greh višine pripoveduje o  zgodovinskih osebnostih in na vaja fakte o balonarskih poletih v 19. stoletju in aerofotografiranju. Drugi es ej Poravnano pa je kratka izmišljena ljubezenska zgodba oseb iz prvega dela.   Sploh prva dva dela obrtniško sofisticirana in simbolistična. Hja, tretji del bi mi bil precej bolj zanimiv, če me že prva dva ne bi zamorila, sploh smisla drugega nisem dojela, seveda na prvo žogo o visoki ljubezni, ki se konča in ki je ni mogoče kar pozabiti. Pravzaprav je samo tretji del esej v klasičnem pomenu. Kar nekaj lepih globokih in pretresljivih ali vsaj zanimivih misli. Npr. da vdovci po srečnem zakonu prej skočijo v nov zakon , ali pa o nadležnosti trepljanja po rami in stalnega komentiranja, kako že bolje z...

Roald Dahl: Poba * če že, ocena 7/10..... Od najzgodnejših spominov do konca šolanja zvezdniškega pisatelja (1916-1990). P remožna priviligirana in razgledana družina, i dilična   počitnikovanja na Norveškem, angleške privatne internatne šole od osmega leta dalje, tam pa pogosto rigorozno kaznovanje in kruti medvrstniški   rituali.    Poudarja, da ni to avtobiografija, ampak samo najmočnejši spomini iz otroštva. Oče je v Angliji obogatel z oskrbovanjem ladij s premogom in umrl, ko je imel Boy tri leta. M ama je bila samozavestna, gajstna in ljubeča.  O ba starša sta bila Norvežana.   Več kot o družini pa o kruti predvojni tradiciji angleški šol .  O slaščičarni, mimo katere ni hodil vsakodnevno, saj se je tam vedno ustavil in enkrat s prijatelji tudi zagodel lastnici s crknjeno mišjo. Bil je nabrit in je rad zagodel še marsikomu drugemu, v šolah pa je doživljal veliko nezasluženega sadističnega kaznovanja učiteljev in sistematičnega ritualnega izž...

  George Orwell: Na robu in na dnu v Parizu in Londonu * če že, ocena 8/10..... V prvi polovici se avtor komajda preživlja kot precej neuspešen iskalec dela in kasneje pomožni delavec najnižjega ranga v pariškem hotelu in gostilni, ob tem pa se druži s takimi, ki tega ne počno prostovoljno. Brez drame opisuje bedo, utrujenost, brezupnost in brezizhodnost, pretkanost in iznajdljivost in plavanje v krutem sistemu. Potem pa se vrne v Anglijo in se kot karierni klatež potika po sistemu med prenočišči, ubožnicami, Salvation Army ipd dobrodelnimi organizacijami.  Doživeta francoska beda je bila bolj živahna in barvita, angleška pa bolj umirjena in urejeno sistemska.  Razmišlja o sistemu, ki omogoča bedno preživetje, ne pa dviga z dna , in podaja predloge za izboljšavo.  Avtor (1903-50) se je rodil kot Eric Arthur Blair v Indiji imperialističnemu uslužbencu, a otroštvo in mladost preživel v Angliji, po šolanju je opravil  pet let policijske službe v Burmi in se nato iz...

  Deborah Levy: Cena življenja * če že, ocena 9/10..... Drugi del njene "žive avtobiografije", prvi Vsega tega nočem vedeti mi je bil zelo všeč. Tukaj gre za obdobje ločitve, istočasno ji je umirala mama .  Iz perspektive časa pisanja pove kakšno zadevo tudi za nazaj, najbrž bi se dalo brati tudi čisto samostojno, a prvi del avtobiografije pomaga pri všečnosti  drugega dela. Prvi del ima seveda težkodosegljivo prednost otroštva in infantilizma. Ne pripoveduje premočrtno, bolj po nekih medsebojno fluidnih delih, ki jih uvaja s kakšnimi sprotnimi asocijacijami. Ločila se je, se preselila, pisala, se intenzivno družila z novimi ljudmi, opazovala naključneže, obiskovala mamo v bolnišnici in jo v zadnjih tednih crkljala s sladoledom, se vozila naokrog z električnim kolesom, pa tudi potovala, saj je bila v tem obdobju že uspešna in prevajana in nagrajevana avtorica. Nekajkrat se referira tudi na kakšne svoje knjige, ampak še kar v znosnih količinah. Precej enih citatov, s...

  Deborah Levy: Vsega tega nočem vedeti * če že, ocena 10/10..... Deborah Levy (1959) je britanska pisateljica, pesnica in dramatičarka, rojena v Južni Afriki, v zgodnjem otroštvu je bil njen oče več let kot aktivist Afriškega kongresa v zaporu. Začne s spominom na večer pred očetovo aretacijo (izdelala sta snežaka iz veselja ob izjemno redkem snegu), pa kako so bili neprijazni do nje v šoli ali pri rasistični teti, in kako se je naučila skrivati resnico, govoriti čisto potiho oziroma raje sploh ne govoriti in kvečjemu pisati, opazovati in se čuditi svetu in ljudem okrog sebe, sklepati drobna zavezništva in se ne pretvarjati, da je lahko šlo za prijateljstvo ali celo ljubezen s strani zaposlenih črncev, ki so morali zapustiti svoje otroke, da so delali pri belcih, ki so jim nadeli tipična belska imena, da se niso trudili z originalnimi imeni... Ne pripoveduje o očetovih herojstvih, to za nekajletno hčerko ni nič važno. Duhovito predstavi svojo načičkano sestrično in svojo debelo ra...

Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva * če že, ocena 10/10..... Kazuo Ishiguro (1954) se je pri petih z družino preselil z Japonske v Anglijo, 2017 je dobil Nobelovo nagrado. Roman je prejel bookerjevo nagrado, 1993 so po njem posneli slovit film z Anthony Hopkins in Emmo Thompson , za prevod romana v slovenščino pa je Fišer dobil Sovretovo nagrado in me vse to ne preseneča. Govori o ostarelem butlerju, ki je pred WWII služil simpatizerju fašistov, in se popolnoma odpovedal življenju v imenu predanosti praznim in napačnim idealom poslanstva odličnosti opravljanja poklica na račun sebe in odnosov z ljudmi , očeta in potencialne ljubezni.  Na isti dan mu umira oče v podstrešni kamrici, odvija se konferenca nemških simpatizerjev in nasprotnikov Versajskega sporazuma, on pa ne pozabi popolnoma na nalogo, naj enega nezrelega plemiškega mladeniča poouči o seksu pred poroko, in skrbi za žulje francoskega politika, itd itd itd.  Po vojni posestvo prevzame nek Američan in ga skoraj prisili, da...

John Maxwell Coetzee: Mladost. Prizori iz podeželjskega življenja II * če že, ocena 9/10..... Prvi, otroški del tega cikla Deška leta  sem prebrala pred kratkim in mi je bil zelo všeč. Tukaj se nadaljuje s samoopazovanjem 22-letnika, ki je pobegnil od afrikanarstva v London (o aparthaidu govori s hladno in naveličano distanco, kolikor sploh) in hibernira kot asocialen računalniški programer, sicer namerava postati pesnik, je zelo samokritičen in hkrati ambiciozen, ni še obupal nad sabo in svojimi sanjami, čeprav se zdi, da je blizu popolni vdaji napram življenju (zato čudi, da nima več razumevanja za svojega zgubaškega očeta), svojo  duhovno ambicioznost pa pokaže še najbolj ob razmišljanju o razočaranjapolnih seksualnih stikih z ženskami brez strasti in na splošno kar z vsemi ljudmi okrog sebe. Ne želi biti zguba kot oče, tudi zato se alkohola ne dotika, a bi hitro lahko utonil v očetovo pretvarjanje, da ima službo in smisel, če mu ne bi brez službe grozil izgon iz Anglije. ...

  Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srecna, če si lahko normalna? * če že, ocena 6/10..... Jeanette Winterson (1959) se v tej svoji avtobiografiji iz 2011 naslanja tudi z daljšimi citati na polavtobiografijo  Pomaranče   iz 1985,  bolj kot v razvoj dogodkov v svojem življenju pa se spušča v filozofiranje o zgodovini industrijskega Manchestra in zelo malo na svojo konkretno binkoštno (pentacostno) cerkev, izkušnje v cerkvi, šoli itd. Filozofira o literaturi, zgodovini, vmes pa kot mimogrede umesti kakšno prelomnico iz svojega življenja . Saj je zanimivo, ampak ni pa nekega konsistentnega pripovedovanja, Pomaranče so se precej bolje brale. Pa tako zanimivo zgodbo je imela, ko jo je posvojila verska fanatičarka, ki je želela misionarko, ne pa lezbijko... Bolj zanimivo je bilo opisano obdobje, ki jih v Pomarančah ni, o iskanju biološke mame, čeprav zelo zelo na kratko o razočaranju nad njo, pa na kratko o svojih polomijadah v ljubezenskih zvezah (lahko je ljubila, ni zna...