Liza Hribar v povojnih plamenih

 Nataša Konc Lorenzutti: Vse je postalo plamen 

* če že, ocena 6/10.....

Zanimivo in težko življenje v zanimivih in težkih časih. Liza Hribar je bila po vojni z možem med obsojenimi na razvpitem montiranem Nagodetovem procesu. Naslovi poglavij poetični (kot seveda tudi naslov knjige, Lily Novy inspirirano), podnaslov poglavij pa letnice od 1947 do 1958 -  v poglavju pa nekaj o dogodkih tega leta, marsikaj pa tudi za nazaj in celo naprej. 

Že na zavihku knjige se napoveduje pomemben osebni zaplet z Lili Novy, kar uokvirja celotno knjigo od izdaje prijateljstva do spravnega stiska rok na smrtni postelji dobrih deset let kasneje. Vloga Lily Novy v tej knjigi deluje neprepričjivo pomembno - ampak avtorica je prvotno itak želela pisati o Lili Novy, ne o Lizi Hribar, in to se čuti. Med njima je bilo cca 30 let starostne razlike, kako blizu sta si oz. bi si lahko sploh bili? Precej podrobno opisovanje povojnih usod in stikov tudi nekaterih drugih povezanih sodobnikov. Kljub vsemu hudemu je bila družina deležna kar nekaj podpore z različnih koncev, tudi v najtežjih časih so hodili celo na počitnice in se s pomočjo prijateljev znašli tako ali drugače in vsekakor preživeli in ohranili dostojanstvo. Na koncu knjige je nekaj družinskih fotografij, pa tudi seznam omenjenih oseb na štirih straneh. Liza Hribar služi predvsem kot okvir za literarizacijo zgodovine: veliko podatkov o družinah in posameznikih ter njihovih usodah zapakiranih okrog ene osebe, ki je vse to vedela in spremljala in sodoživljala. 

Zahteven projekt in preambiciozna zasnova knjige. Vsako poglavje se začne s kratkimi osebnimi spominskimi utrinki plodovite avtorice rojene 1970 (spomini na smrt Tita, na jutranje teke okrog Stenjaka, smrt brata, rojstvo otroka, ...) - ti avtobiografski vložki so sicer zanimivi, kot dodatek h knjigi pa popolnoma odvečni in moteči, v istem italic fontu pa so tudi izseki iz Lizinih predporočnih dnevnikov, osebnih pisem, zapiskov in uradnih dokumentov. 

Knjiga odpira veliko gluhe praznine. Morda bi bilo še bolj zanimivo vedeti kaj o Lizi Hribar v manj "zgodovinskih" časih -  v predstavljenjem obdobju je ona kot oseba in ustvarjalka popolnoma zasenčena s preživetjem in zgodovinskimi dogodki in drugimi pomembnimi osebami... Izseki iz njenega dekliškega dnevnika jo prikazujejo kot rahlo puhlo priviligiranko, razvoj v odraslost in pokončnost in dostojanstvo in ustvarjalnost ni osvetljen. Kakšna je bila dinamika med zakoncema glede na veliko starostno razliko? Zakaj je njena mama nenadoma nehala nasprotovati Lizinim prijateljevanjem s Hribarji? Kakšno je bilo njeno intimno stališče do vere, do feminizma, do slovenstva? Kako se je soočala s staranjem in smrtjo?  Kako se je spopadala z duševnimi boleznimi v družini, kako z življenskimi odločitvami in težavami svojih otrok? Kako je odpuščala, kako je prenašala socialistično državo? Kaj jo je gnalo k ustvarjanju in ali ji je bila umetnost dana, podedovana, naučena, vsiljena, zgolj sprva pragmatičen družinski hobi in kasneje praktična obrtniška priložnost za preživljanje? 

Zakonca Hribar sem nekoč mimobežno srečevala. Liza Hribar je bila generacija moje stare mame, ki je bila kmetica, revna in nerazgledana in neizobražena, ki je prav tako doživljala povojne krivice in je bil moj ded tudi zaprt, obsojen na popolnoma neodmevnem procesu. Življenja so zapletena, usode so krute, pravice ni. Kljub občasnim dolgotrajnejšim družinskim in družbenim krizam, ko vojne, družbeni prevrati, bolezni, (ne)sreče in slučaji občasno temeljito premešajo karte, so na dolgi rok družinske zgodbe, življenjska izhodišča in materialna ter duhovna dediščina presenetljivo predestinirana, v dobrem in slabem...

Elizabeta Obereigner 21.4.1913 - Liza Hribar  9.4.1996

navajanje dogodkov in citatov povezujejo občasno npr takele globokoumne misli pisateljice

Angelika, tretjerojenka s sedmimi imeni, ob rojstvu najmlajšega:
Srečni smo bili že prej, zdaj pa smo še bolj.

Nataša Konc Lorenzutti: Vse je postalo plamen; založba Slovenska matica, zbirka Knezova knjižnica, devetindvajseti zvezek, 2025; ISBN 978-961-213-461-7; 279 strani.

* * * * *

Elizabeta Obereigner se je rodila 1913 v Celovcu, kjer je bil pred prvo svetovno vojno nastavljen njen oče kot stotnik. Z materjo sta se v Ljubljano vrnili 1915, oče pa iz vojne nikoli. Že njen ded in mama sta bila slikarja, v Ljubljani se je šolala za trgovko in obiskovala slikarske in kiparske tečaje, 1931 je odšla na Dunaj in študirala na Wiener–Frauen–Akademie, se izpopolnjevala v Parizu pri Venu Pilonu, potovala po Nemčiji in Italiji, se učila rezbarjenja v Radovljici. Kiparila je v glini, bronu in lesu. 

1939 se je poročila s 14 let starejšim Zoranom Hribarjem iz znane ljubljanske podjetniške družine, po izobrazbi matematik. Do poroke so jo klicali Lizelott, po poroki se je podpisovala Liza Hribar. Med vojno je rodila tri otroke (Monika, Aleš, Angelika). Po drugi svetovni vojni sta bila zakonca obsojena na Nagodetovem procesu, Liza pogojno, mož pa je šest let preživel v zaporu. Po njegovi vrnitvi se jima je rodil še Miklavž. 

Najbolj znane so njene kroparske jaslice, ki so bile leto po njeni smrti upodobljene na božični poštni znamki 1997. Naredila je še veliko drugih majhnih družinskih in večjih cerkvenih jaslic ter mnogo uporabnih predmetov, kot so svečniki, podporne okrasne figure za stenske ali namizne luči, horoskopska znamenja, upodobitve Marije, svetnikov, angelov, križev pot...

Zoran Hribar je bil rojen 1899 in je umrl 1988 v starosti 89 let, Liza pa 1996 stara 83.

Hčerka Monika je ustvarila družino v Avstriji, potomci obiskujejo Slovenijo.

Sin Aleš je v mladosti psihično zbolel, kar je v tej knjigi samo nakazano kot slutnja, da je šlo za dedovano Hribarjevo bolezen (shizofrenia).

Hčerka Angelika je postala skrbnica in glasnica družinske dediščine in spomina, stanuje v prvotnem družinskem stanovanju na Prečni ulici. V arhivu rtvslo je v petih delih in skupnem trajanju cca 850 minut njen intervju v seriji Spomini z novinarjem Janezom Lombergarjem iz leta 2023 ter 110 minuten intervju v seriji Pričevalci z novinarjem Jožetom Možino iz leta 2017. Nataša Konc Lorenzutti pa je z njo opravila intervju 6.1.2023 v reviji Domovina, nato pa še 25.9.2024 za zavod Iskreni o njenih izkušnjah in psihično-materialnih zlorabah v gibanju foculari (v Sloveniji kot t.i. Marijino delo), ki je nekakšna krščanska psevdosekta.

Sin Miklavž je po Angelikinem vzoru tudi sledil focularom, ki naj bi mu preprečili pot duhovnika, saj naj bi jim bolje služil drugače. Angelikina interpretacija je, da je umrl v starosti 68 let zaradi izčrpanosti. Kot gradbenik in focolar je sodeloval pri pomembnih gradbenih in obnovitvenih projektih po celi Jugoslaviji, njegov nekrolog je objavila Družina 17.3.2022.