Prebrano

  Gaute Heivoll: Preden zgorim * če že, ocena 8/10..... Norveški avtor (1978) prepleta v tej knjigi tri zgodbe iz treh različnih obdobij. Ena je o piromanu , ki je ravno v letu njegovega rojstva požigal v mali podeželski norveški skupnosti. Druga je o sovpadanju umiranja njegovega očeta in njegovega omahovanja med študijem prava in pisateljevanjem . Tretja pa je raziskovanje in pogovarjanje z lokalci o požigih pred tremi desetletji, o njegovem očetu in na sploh o preteklosti.  Slikovito, naklonjeno, poetično in melanholično na kratko predstavi cel kup ljudi. Po nekaj prvih požarov se lokalci zorganizirajo v neke vaške straže - vmes pa spremljajo svetovno nogometno prvenstvo v Argentini. Požigalec je zgrajen iz otroštva dalje. Podobno kot njega zajame tudi lastno formiranje od začetka šolanja. Ne vleče neposrednih vzporednic med sabo in požigalcem, ampak na to predvidljivo napeljuje bralca: gre za dva zelo pridna fantka, s katerima so imeli starši veliko veselja in ambicij, izs...

  Philip Roth: Očetovina. Resnična zgodba * če že, ocena 7/10..... Kultni avtor (1933-2018) tukaj opisuje zadnji dve leti svojega očeta. Sedem let po mamini smrti mu je diagnosticiran možganski tumor, odločajo se o medicinskih postopkih in se pripravljajo na smrt , ob tem pa pripoveduje in zakoličuje rodbinske stvari za nazaj - o osebnem odraščanju ob tem očetu ali mladostnih konfliktih zelo malo. Sin ima v opisanem obdobju 1986-1988 za očeta veliko razumevanja in je zelo prizadeven, čuti pa se, da sta oba precej težka karakterja, čeprav njun odnos že opisuje z nostalgijo . Avtor je v tem času že zelo uspešen in premožen, oče pa je bil celo življenje nergač, skopuh, brez razumevanja za druge, z osnovno šolo, a relativno uspešen v veliki zavarovalnici. Je neortodoksni Žid, kar dodobra preveva tako njegovo življenje kot karakter kot celo knjigo. Zanimivo, da je oče dobro leto po smrti žene (ki jo je na dan smrti kljub slabemu počutju še prisilil k dolgemu sprehodu) že imel novo prija...

  Kenzaburo Oe: Osebna zadeva * če že, ocena 8/10..... Rojen 1935, nobelovec 1994, s svojim pisanjem daje glas predvsem svojemu prvorojenemu sinu, ki se je rodil tako močno prizadet, da se je kot oče moral odločati, ali naj ga poskušajo obdržati živega ali ne . To je tudi tema te knjige, ki se odvija nekaj dni vključno od poroda (oče medtem kupuje zemljevid za sanjsko potovanje v Afriko), opisuje očetove stisko tako v življenju že prej na splošno kot nihanje med odločanjem glede operacija možganske kile kot tudi prikrivanje resnice porodnici kot sploh ohranjanje zakona. V knjigi in tudi v življenju se zadeva izteče v odločitev za življenje in požrtvovalno predanost otroku (pisal pa je tudi literaturo z variacijami alternativnih odločitev). Sin se mu je rodil 1963, tole knjigo pa je napisal že eno leto kasneje. Ni napisano v prvi osebi, v knjigi nastopa oče Bird kot nekoliko groteskna pojava, spolno in socialno zatrta, s svojo veliko situacijsko stisko ob rojstvu otroka kot kulminac...

  Laurent Seksik: Poslušni sin * če že, ocena 7/10..... Zdravnik in pisatelj, rojen 1962. To je avtobiografija z vidika odnosov z očetom . O mami skoraj nič, ji je pa knjiga posvečena. Nenavadna močna navezanost na očeta - še celo leto po smrti 87-letnika sin še vedno tako pogosto izbruhne v silovit jok, da se mu naredi hematom na očeh!? Zanimivo je tudi to, da je izpolnil mamimo željo in postal zdravnik ter očetovo in postal pisatelj. Res je bil izredno poslušen! Ne gre samo za veliko ljubezen do staršev, tole se zdi vse nekako patološko in ni dobro pojasnjeno. O sestri in bratu tudi nič. Celotna knjiga poteka v treh vzporednih poglavjih, ki se ponavljajo po petkrat v trojicah: Najina snidenja kot spomini na očeta, Očetova zgodba kot očetovo pripovedovanje o svojem stricu, ki mu je nadomeščal očeta, napisano v italiku, ter Čas slovesa kot opisovanje potovanja v Izrael ob obletnici očetove smrti, ko se   po judovskem običaju zaključi žalovanje. Avtor zapiše, da vere žal ni pr...

  Jean-Marie Gustave Le Clézio: Afričan * če že, ocena 6/10..... Rojen 1940, nobelovec 2008, tukaj govori o odnosu z očetom, ki je zaradi vojne kot zdravnik obtičal v Afriki in ga je spoznal šele pri svojih osmih letih, ko so šli z mamo in leto starejšim bratom za ene dve leti k njemu - to obdobje ima pisatelj v idiličnem spominu življenja v divjini, čeprav je bil oče čudak in strog in jih je pretepal in silil v toge religijozne obrede itd. Ko se je čez nekaj časa upokojil in so živeli kot družina v Evropi, pa ga je dobesedno zasovražil.  V tem kratkem delu, polnem starih fotografij raznih prizorov iz Afrike, ki jih je posnel oče, se zdi, da večkrat hoče začenjati pripovedovati očetovo zgodbo, ampak očitno mu premočrtnost ni bila cilj. Skuša pojasnjevati osebo, ki je ni imel rad in ki je tudi razumel ni . Zelo na kratko se osredotoči na sebe, na fantka, ki je bil brez očeta v zgodnjem otroštvu, potem pa mu je bil nek odtujen oče dobesedno vsiljen. Ta oče je moral biti zelo zan...

  Pascal Bruckner: Pridni sinko * če že, ocena 8/10..... Pascal Bruckner je sodoben in priznan in nagrajevan francoski pisatelj in filozof, rojen 1948. V tej knjigi govori o svojem očetu, ki ga je zaničeval, saj je bil nasilen (čustveno in fizično, sploh do mame), nacist, rasist, antisemit, šovinist in ženskar - dominanten tudi umsko. Pripoveduje, kakšen odnos sta imela z očetom in kako ga je to oblikovalo in zaznamovalo. Nekega silnega sovraštva nisem čutila, imela sta redne in skrbne stike, čeprav nikakor ne ljubeče in tople. Pravzaprav tudi o mami ne govori z ljubeznijo, ima pa zanjo nekoliko več razumevanja in sta si bila bližje, umrla pa je ene 15 let pred očetom, za katerega je do smrti 2012 kot edinec korektno skrbel, kolikor je bilo možno in potrebno, tako finančno kot drugače, npr vsak dan sta se slišala po telefonu, čeprav je bilo tudi v teh stikih vse do konca polno prepucavanja in zlobnih puščic in sta si šla odkrito na živce . " Vem samo to: ker sem moral misliti zop...

Miljenko Jergović : O če   * če že, ocena 9/10..... - po Rodbini , ki je povezana z mamo in njeno vejo, sem si želela prebrati še knjigo o očetu, "ki ga tudi ni imel rad, a na drugačen način". Oče je bil od mame precej starejši (cca 15), babica vnuka ni nikoli hotela priznati, oče pa je bil pohleven nezakonski sin te zagrenjene ustašice, starša sta se ločila kmalu in imela torej pametnejša posla od krščevanja otroka ... Vseeno so Jergovićevi starši imeli redne stike, napol družinske, hodili na izlete, prevzemali preživnine in darila pacientov, pretežno v obliki alkohola, oče pa je kot zdravnik specialist za levkemijo in splošni zdravnik v srbskih vaseh okrog Pal prevzemal začasno aktivno vlogo v mamini družini ob umiranju družinskih članov, vključno do pogreba, ko je stal ob njej... Sin ga je že kot majhen otrok začel obiskovati dvakrat na teden v bolnišnici, kjer sta se pogovarjala hladno in nerodno, vsak s svojo drugačno nerodnostjo, tam je dobival poleg preživnine š...