Prebrano

  Reinaldo Arenas: Preden se znoči * če že, ocena 1/10..... Kubanski kontrarevolucionar (1943-1990) je bil kot homoseksualec še posebej izpostavljen represiji režima.  Od otroštva na kubanskem podeželju, političnega aktivizma, zaporov, taborišč in ilegale ter bega v ZDA do samomora v New Yorku deset let kasneje, izčrpan od AIDS in globoke depresije. Ljubil je sex, literaturo in Kubo. Šokantno zgodnje seksualno življenje , o tem piše prostodušno in brez filozofiranja. O Castrovem režimu pa popolnoma na drug način, tam pa veliko enega moraliziranja od samega začetka omenjanja politike, čeprav se jim je kot najstnik prostovoljno pridružil in sprva sodeloval pri vsej indoktrinaciji in navdušenem skandiranju, a ves čas distancirano in obsojajoče komentira zločinskost in zavajanje in manipuliranje sistema. Proces avtorjevega razhajanja z režimom ni najbolje pojasnjen, vsekakor je povezan in pospešen z zagrizenim in brutalnim preganjanjem gejev.   Presenetljivo, kako agresivno s...

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati. Nočno poročilo * če že, ocena 9/10..... Avtor (1956-2013) v nespečni noči premleva o sebi, o svoji bolezni (HIV +), o homoseksulanosti, o mami (bil je nezakonski otrok starejši mami, ki ga je do smrti svoje mame za tri leta dala v zavod), o svoji veliki ljubezni Janu (ki ga je zapustil, a imata še zelo prijateljske stike), o svoji osamljenosti in drugačnosti - čeprav se je vedno precej dobro "prilagajal", kot so od njega tudi pričakovali. V dolgi noči si kuha kavo, se preseda na svojem kavču, je neskončno iskren do sebe, niti ne očita ničesar ne mami ne Janu, a sta mu oba zelo pomembna in ima za njiju veliko razumevanja. Ne slepi se, niti o sebi, s kruto odkritostjo in neko distanciranostjo do samega sebe in svojega življenja razmišlja o sebi, kaj ga je oblikovalo in kako je poskušal prilagojeno plavati v svoji drugačnosti. Knjiga se začne s stavkom " Ne najdem več ovčic na travniku svoje noči. Niti enega samega jagenčka ni, ki bi g...