Clézio napeva o lakoti in materi
Jean-Marie Gustave Le Clézio: Napev o lakoti
* če že, ocena 5/10.....
Rojen 1940, nobelovec 2008, tukaj opeva mladostno zgodbo svoje matere na zelo prisiljeno poetičen način. Junakinja je ob začetku WWII stara cca 20 let, oče je mauricijskega porekla, mama ima neke buržuazno-plemiške korenine, pred vojno zaradi očetovih špekulacij izgubijo praktično vse, tudi dekletovo premoženje, ki ji ga je zapustil nek ljubeč in sofisticiran mamin stric, starša se stalno prepirata in oče ima zvesto izvenzakonsko ljubezen, vmes pa vpletena tudi zgodba o krajšem otroškem prijateljstvu z neko revno pragmatično rusko pregnanko, itd itd. Junakinja je bistra in trpko opazuje svet, občasno se čudovito postavi zase in pogumno prenaša težave revščine in vojne.
Ni jasno, zakaj se tako trudi poetizirat (biseri potu so jo žgečkali pod pazduho) in se neprepričljivo vživljat v njeno dojemanje staršev, očetove ljubice, otroškega prijateljstva, pomanjkanjem navdušenosti in ljubezni z možem. Ni jasno, zakaj je toliko stvari priredil, npr on je rojen pred vojno, tale njegova junakinja pa je ledig in frej vse do konca vojne. Škoda, Le Clézio pisat zna, zgodba je zanimiva, vse skupaj je pa krneki. Malo me spominja na Mojega Mihaela, kjer je Amos Oz prav tako poskušal nekako "objektivno" poetično nepoetično povedati zgodbo staršev, ki ju ni ne ljubil ne razumel - ampak Oz je takrat šele začel pisat, tole je pa napisano isto leto kot je postal nobelovec pri 70 letih. Mislim, da so mu slava in nagrade škodile, besedičiti zna, a nobene samokritike ne pri pisanju ne na sploh: javno je zagovarjal mehiško mamo Terezijo Roso, ki je zlorabljala revne otroke.
Komentarji
Objavite komentar