Prebrano

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati. Nočno poročilo * če že, ocena 9/10..... Avtor (1956-2013) v nespečni noči premleva o sebi, o svoji bolezni (HIV +), o homoseksulanosti, o mami (bil je nezakonski otrok starejši mami, ki ga je do smrti svoje mame za tri leta dala v zavod), o svoji veliki ljubezni Janu (ki ga je zapustil, a imata še zelo prijateljske stike), o svoji osamljenosti in drugačnosti - čeprav se je vedno precej dobro "prilagajal", kot so od njega tudi pričakovali. V dolgi noči si kuha kavo, se preseda na svojem kavču, je neskončno iskren do sebe, niti ne očita ničesar ne mami ne Janu, a sta mu oba zelo pomembna in ima za njiju veliko razumevanja. Ne slepi se, niti o sebi, s kruto odkritostjo in neko distanciranostjo do samega sebe in svojega življenja razmišlja o sebi, kaj ga je oblikovalo in kako je poskušal prilagojeno plavati v svoji drugačnosti. Knjiga se začne s stavkom " Ne najdem več ovčic na travniku svoje noči. Niti enega samega jagenčka ni, ki bi g...

  Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srecna, če si lahko normalna? * če že, ocena 6/10..... Jeanette Winterson (1959) se v tej svoji avtobiografiji iz 2011 naslanja tudi z daljšimi citati na polavtobiografijo  Pomaranče   iz 1985,  bolj kot v razvoj dogodkov v svojem življenju pa se spušča v filozofiranje o zgodovini industrijskega Manchestra in zelo malo na svojo konkretno binkoštno (pentacostno) cerkev, izkušnje v cerkvi, šoli itd. Filozofira o literaturi, zgodovini, vmes pa kot mimogrede umesti kakšno prelomnico iz svojega življenja . Saj je zanimivo, ampak ni pa nekega konsistentnega pripovedovanja, Pomaranče so se precej bolje brale. Pa tako zanimivo zgodbo je imela, ko jo je posvojila verska fanatičarka, ki je želela misionarko, ne pa lezbijko... Bolj zanimivo je bilo opisano obdobje, ki jih v Pomarančah ni, o iskanju biološke mame, čeprav zelo zelo na kratko o razočaranju nad njo, pa na kratko o svojih polomijadah v ljubezenskih zvezah (lahko je ljubila, ni zna...

Jeanette Winterson: Pomaranče niso edini sad * če že, ocena 8/10..... Jeanette Winterson (1959) je za to knjigo uporabila svojo življenjsko zgodbo. Posvojila jo je verska fanatičarka, predvidena je bila za misionarko in bila od otroštva zelo aktivna v tej pentacostalni cerkvi, zaradi homoseksualnosti so tri dni izganjali iz nje hudiča, pri 16 je bila postavljena na cesto . Roman je začela pisati pri 24 in izdala pri 26, hitro dosegla uspeh in nagrade, Pomaranče označujejo kot "polavtobiografijo", v njem uporablja tudi svoje ime, je pa 2011 napisala še nefiktivno verzijo  Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?, ki je tudi preveden v slovenščino in je imela ob tem tudi intervju v Delu . Knjiga ima pisateljičin predgovor iz 1991, osem poglavij je naslovljeno kot v bibliji (Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri, Devteronomij, Jozue, Sodniki, Ruta), sprva se mi je zdelo to precej vsebinsko konsistentno, kasneje pa mi zmanjka poznavanja. O kulturno-socioloških refencah obstaja samo...

Jeffrey Eugenides: Middlesex * če že, ocena 6/10..... Zgodba o fantu, ki se je rodil kot identificirana deklica Calliope  sredi 50. let v Detroitu kot druga generacija grških priseljencev. Roman pa se začne pravzaprav z zgodbo starih staršev pred migracijo, konča pa v začetku 21. stoletja, ko se kot odrasel moški spominja svoje spolne preobrazbe pri 15 letih - in to nekako pripoveduje v soočanju s svojo trenutno romantično zvezo. "Čudovito" prepleteni zgodovinski loki turškega pogroma Grkov v požgani Smirni 1922, rasnih nemirov 1967 v Detroitu, grške mitologije in ikonografije in folklore izseljencev, kar vse skrbno vgnezdi zgodbo fanta rojenega z eno specifično obliko hermafroditizma (5-alfa-reduktaza)- ja, tudi razna biološka spoznanja o nebinarnosti XX in XY so precej spretno (zeeeh) obdelana in predstavljena. Vmes je seveda veliko ene drame in naključij in osebnih ali zgodovinskih štorij, na koncu se pa vse kar dobro in optimistično in odprto razplete, bistvena poanta je...