Prebrano

  Forrest Carter: Pot otroštva Malega drevesca * če že, ocena 0/10..... Gre za prevarantsko lažno avtobiografijo : zgodba o petletnem fantu, ki ga po smrti mame vzgajata indijanska stara starša in ga naučita spoštovati in ljubiti naravo ter vse druge poduhovljenosti.  Asa Earl Carter (1925-1979) je tole izdal pod psevdonimom,  tip pa je bil aktiven član KKK, zagrizen segregacionist, goreč in spreten govornik in pisec političnih rasističnih govorov, podžigalec sovraštva in nemirov, imel pa naj bi res neke meglene in daljnje Cherokee rodbinske povezave. Prva izdaja tele knjige je bila precej neopazna, na naslovnici na veliko napisano, da gre za resnično zgodbo, ponovna izdaja 1991 pa je doživela veliko pozornosti in vzhičenosti, zadeva je bila holivudizirana, Oprah jo je promovirala kot blazno poduhovljeno knjigo... na, pa se izkaže, da je bilo vse skupaj čista izmišljotina , ki danes lahko služi izključno razmisleku o avtentičnosti in lahkoverju na splošno, predvsem p...

Monika van Paemel: Marguerite * če že, ocena 1/10..... O babici, ki je bila izjemno  ekscentrična , groba do bližnjih in daljnjih, zelo podjetna - pravzaprav tipični primerek kakšnega dandanašnjega prostaškega obrtnika. D a naj bi med vojno na veliko reševala Jude, kot je zapisano na zavihku, knjiga eksplicitno sploh ne trdi, je pa, po dobesednem navedku, na veselje lastnega želodca in lastne denarnice intenzivno tihotapila hrano s podeželja in jo preprodajala Judom, ki so se skrivali v mestu Antwerpen, prekupčevanje s preživelimi pa je nadaljevala tudi še po vojni. Vnukinja zaradi nefunkcionalnih staršev med odraščanjem veliko časa preživi pri babici, kuje pa jo v zvezde kot neko junakinjo pokončnosti, ko je babica že zdavnaj mrtva, cca 15 let kasneje. In zagleda tako pisateljica enkrat v muzeju presunljivo podoben portret ene druge Marguerite, Marguerite Luchard, ki jo je naslikal Claude Julien 1834 - in jo morajo zato ob zaprtju skoraj odgnati domov in se vrne naslednje jutro te...

Jože Ciuha: Kronika sedmih pozab * če že, ocena 6/10..... Uveljavljen slikar (1924-2015) doma in v tujini (živel v Parizu, Ljubljani in na Šipanu, prejel naziv francoskega viteza), 500 samostojnih in 300 skupinskih razstav, znal se je ceniti (za medijsko pozornost je nekoč protestno postavil ceno neki svoji sliki 300k DEM).  Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, v Mjanmaru se je okrog 1960 dve leti predajal budistični filozofiji. Napisal je tri potopisne knjige: Potovanje v deseto deželo (1966), Okameneli smehljaj (1963) in Pogovori s tišino (1967), ter dve knjigi spominov Kronika sedmih pozab (2005) in Dolga pot (2016). Je zelo spreten z besedami, a se preveč prizadeva biti poetičen in pravljičen , navdušen je nad vsako svojo mislijo in asociacijo in spominom... najbrž je to čist fajn za študij in razumevanje njegovih slikarskih stvaritev, kot branje pa je še najbolj zanimivo iz psihološkega vidika nekoga tako samozavestnega, ustvarjalnega in uspešne...

Vitomil Zupan: Igra s hudičevim repom * če že, ocena 9/10..... - Vitomil Zupan velja poleg Lojzeta Kovačiča za najbolj izrazito avtobiografskega slovenskega pisca, slovi po močni seksualnosti, tako v življenju kot v pisanju. Rojen 1914 in umrl 1987, svoje predvojno življenje je opisal v Komediji človeskega tkiva, medvojna leta v Manuetu za kitaro, sedem let povojnega zapora v Levitanu, Igra s hudičevim repom zajema zrelo obdobje, Apokalipsa vsakdanjosti pa starost ( vir ). Komedija človeskega tkiva naj bi imela prepoznavne osebe, gre za razmišljanje o spominih na ljudi in oblikovanje svoje osebnosti. Manuet za kitaro naj bi imel avtobiografske elemente partizanskih doživetij, zgrajen iz dnevniških zapiskov, postavljen v okvir  naključnega srečanja z bivšim nemškim vojakom med povojnim počitnikovanjem v Španiji. Levitan naj bi zelo kronološko opisoval aretacijo, sojenje in zapor, podnaslov pa je Roman, ali pa tudi ne. Igra s hudičevim repom napisana v prvi osebi, odraža pa ...