Prebrano

Stefan Zweig: Včerajšnji svet * če že, ocena 1/10..... Živel je udobno in kratkovidno v priviligiranem mehurčku (1881-194 2). Popularen pisatelj iz premožne židovske družine, nostalgičen Dunajčan in Evropejec. Druži se z eminentno intelektualno smetano, potuje po vsem svetu. S tar 60 let je tole oddal dan pred samomorom v Braziliji, kjer je od daleč spremljal vojno v Evropi, svet ga je povozil .  O k rancljano dunajsko hofiranje. S ubjektiven zgodovinski pogled svoje generacijske elite  brez vsake intime.  Začne z mislijo, da ni še nobena generacija tako trpela. Prav nič osebnega, npr podrobno piše o običajnih seksualnih iniciacijah mladeničev iz boljših družin na različne načine, konkretno o sebi nič. Njegov prvi zakon je bil z ločenko z dvema otrokoma, s katero sta ljubimkala že med njenim zakonom in potem dolgo čakala na pravno možnost ločitve, vdrugo se je poročil s svojo mnogo mlajšo tajnico, s katero sta naredila samomor skupaj. Eto, refleksije na te stvari bi bi...

  Kieslowski o Kieslowskem * če že, ocena 8/10..... Gre za razglabljanje  filmskega velikana,  slavnega poljskega režiserja (1941-1996),  o svoji karierni poti po poglavjih naslovljenih po svojih filmih .  Veliko razmišlja o psihologiji tako filmskih likov kot filmskih delavcev, gledalcev in naroda (Poljake pomiluje, poveličuje, zaničuje... posebej zanimiv mi je močan poljski antisemitizem tudi po WWII), čuti se priklenjenost na Poljsko bolj v slabem kot dobrem, razglablja o komunističnem sistemu in ljudeh, ki so režim vodili in tolerirali in trpeli, o umetniški in finančni svobodi, cenzuri in samocenzuri...  Deluje dokaj skromno kljub silnim uspehom, seveda pa je enostavno velikodušno modrovati in biti prizemljen potem, ko ti uspe... Pripoveduje o svojih prvih korakih v filmsko industrijo (sploh sprejemni izpit je hecen, ko je na vprašanje o množičnih komunikacijah navedel avtobuse, vlake in po premisleku še letala, komisija pa je mislila, da jih tako in...

  George Orwell: Na robu in na dnu v Parizu in Londonu * če že, ocena 8/10..... V prvi polovici se avtor komajda preživlja kot precej neuspešen iskalec dela in kasneje pomožni delavec najnižjega ranga v pariškem hotelu in gostilni, ob tem pa se druži s takimi, ki tega ne počno prostovoljno. Brez drame opisuje bedo, utrujenost, brezupnost in brezizhodnost, pretkanost in iznajdljivost in plavanje v krutem sistemu. Potem pa se vrne v Anglijo in se kot karierni klatež potika po sistemu med prenočišči, ubožnicami, Salvation Army ipd dobrodelnimi organizacijami.  Doživeta francoska beda je bila bolj živahna in barvita, angleška pa bolj umirjena in urejeno sistemska.  Razmišlja o sistemu, ki omogoča bedno preživetje, ne pa dviga z dna , in podaja predloge za izboljšavo.  Avtor (1903-50) se je rodil kot Eric Arthur Blair v Indiji imperialističnemu uslužbencu, a otroštvo in mladost preživel v Angliji, po šolanju je opravil  pet let policijske službe v Burmi in se nato iz...

Črt Kanoni: Tam dola, za zidom * če že, ocena 4/10..... To so korektno napisani faktični spomini , ki jih je napisal upokojeni radijec (1952), sin  psihiatra Janeza Kanonija, ki je vodil bolnišnico na Studencu (Polje), kjer je šestčlanska družina živela do njegovega desetega leta. Bil je najmlajši od štirih otrok, imel pa je še starejšo polsestro - oče je bil ob njegovem rojstvu star kar 48 let. Črt Kanoni opisuje, k aj je kaj počel (kar veliko športa, ustvarjanja kot npr modelarstva in drugih hobijev, itd), koga se kaj spomni, kakšnih posebnih globin in introspektive pa ne . Kakšnega pokroviteljskega modrovanja, kako je bilo včasih vse bolje, tudi ni zelo veliko, nekaj pač. Seveda je imel zelo specifično okolje, v katerem je odraščal, ampak o njem ne razmišlja na kakšen posebno ganljiv način . Seveda je pa super, da ljudje popišejo svoje spomine, če se jim le da in če znajo, tako za zanamce, sodobnike in v nekaterih primerih zgodovinarje. O očetu je napisal biografijo Moj oče, psi...

Peter Zobec: Vsi drugi se imenujejo ljubezen * če že, ocena 8/10..... Peter Zobec (1932-2012) je bil zapisan filmu: večni pomočnik režije, scenarist, organizator, režiser množičnih prizorov, iskalec igralcev in statistov. V tej debeli knjigi presenetljivo natančno niza spomine na posamezne projekte, vključno z zapleti in razpleti in osebnimi dinamikami med udeleženci. Njegova zasebnost je bolj za zraven intenzivnim filmskih snovanjem, od katerih pogosto celo nič ni bilo , in se zdi, da je z njegovim privat življenjem tako bilo tudi dejansko. Zacne s tem, da so spomini literarna zvrst, v kateri se lahko najbolj debelo laže. Ha, ha - kljub temu pa daje vtis ogromne iskrenosti in neprikrivanja (a kot rečeno, v svojo zasebnost se ni zelo spuščal - na začetku precej natančno popisuje svoje otroške simpatije, in tudi kasneje se pri svojih 30-ih malce čudaško navdušen nad raznimi šestnajstletnicami, na začetku med vrsticami ene dvakrat napoveduje homoseksualnost, a o tem kaksneje ni eksplici...

Mira Mihelič: Ure mojih dni * če že, ocena 7/10..... Mira Mihelič  (1912-1985)  prva slovenska poklicna pisateljica, tudi predsednica društva slovenskih pisateljev in častna podpredsednica mednarodnega PEN-a,  velja za kronistko slovenske meščanske družbe pred vojno in po njej. Rojena v premožni svet, mama operetna diva se ji je odpovedala v zameno za nakit, oče pa jo je s Hrvaške poslal sorodnikom v Slovenijo. R ojena kot Kramer (stric je bil predvojni minister in lastnik Jutra), kmalu po maturi še ne dvajsetletna poročena Puc (tast je bil ljubljanski župan in ban), v drugič poročena s slikarjem Francetom Miheličem, imela je pet otrok (5+1, prvi dve hčerki sta pripadli Pucu). Pisala in prevajala je veliko, med drugim je napisala dramo Ure naših dnih, očitno ji je bil naslov všeč, najbrž sem kdaj prebrala kakšen njen prevod, spomnim se njenega mladinskega dela Pridi, moj mili Ariel. Tele Ure so precej samocentrične, pa ajd, to je pač avtobiografija, a vseeno se zdi, da o ...

Janko Kos: Ideologi in oporečniki * če že, ocena 6/10..... Isto leto kot je Janko Kos (1931) izdal mladostne spominske omembe raznoraznih ljudi , je izšel tudi tale njegov povzetek svoje karierne poti, izpade kot zakoličevanje in tudi obramba svojega dela in stališč. Predstavi razne okoliščine, sopotnike in aktivnosti vsekakor ene zanimive t.i. zanesenjaške "kritične generacije" v negotovih povojnih informbirojevskih in kasnejših komunističnih časih .  Pač ena zaželena zapuščina z zaželenimi pojasnili in interpretacijami, nobena prava avtobiografija razen morde karierna, gre bolj za dokumentiranje lastnih interpretacij sebe in svojega delovanja. Meni mnogo bolj zanimiva kot prva knjiga Umetniki in meščani  - je pa v obojem skupaj vendarle napisal vse, kar je ž elel dokumentirati s korektnostjo literarnega zgodovinarja .  Napisano je mnogo bolj angažirano in temeljito kot prejšnja knjiga, kjer je bilo samo nametavanje omemb, pametno, da sta bili to dve ločeni in istočasni...

starša na naslovnici   Janko Kos: Umetniki in meščani * če že, ocena 1/10..... Janko Kos (1931) v tej knjigi umesti svojo družino kot liberalno umetniško po očetu kiparju Tinetu Kosu in krščansko malomeščansko mamo z neznanim očetom in zgodaj umrlo mamo. To dvopolnost svojega porekla ponovi ene dvajsetkrat, brez da bi se spuščal v globlje pomene in posledice. Nadrobi cel kup omemb srečevanja raznih ljudi, vse zelo suhoparno na faktični ravni, od očetovih prijateljev do svojih sošolcev, profesorjev, sosedov, sorodnikov. Dlakocepi, kdo je bil prijatelj in kakšna stopnja prijateljstva ali znanstva je bil posamezen odnos. Večina knjige je uokvirjena do njegovega začetka študija 1950, a ne čisto dosledno. Kljub dobrim namenom sem sredi knjige obupala, da se bo stil pisanja kaj spremenil, in sem samo diagonalno prelistala do konca - zadnje čase nimam sreče z izbiro knjig, pa tudi neka potrpežljivost me je zapustila in hitreje odneham z branjem. Kot cenjeni in vplivni literarni teoretik,...