Prebrano

  Semezdin Mehmedinović: Sarajevo blues * če že, ocena 7/10..... Kratki zapisi , od manj kot 100 strani teksta so tri strani kazala. Kakšna tretjina so nerimane poezije. Mehmedinović piše malo in počasi. Tole je pisal dobesedno med vojno, med obleganjem Sarajeva. Ogromno pretresljivosti, brez vsake patetike, tudi brez silnega razmišljanja, bolj suha opažanja, opažanja čudnosti konca sveta, relativno malo o sebi in svojih najbližjih - mu je pa umrl oče na drugem koncu Bosne, sin bi se selil na Islandijo, ker tam ni veliko ljudi. S. pa je zadovoljna vsaj s hujšanjem... Tole je slavna knjiga, ki jo je sproducirala sarajevska tragika in ji tudi zagotovila kultno slavo. Po navdušenjem nad Me'medom, rdečo ruto in snežinko sem jo morala prebrati - težko je biti hladen ob taki knjigi, kultno slavo razumem, kaj več pa težko rečem. Niti ni mišljeno, da knjigo vzameš v roke in jo prebereš od prve do zadnje strani. Šljuka, si to ti? Semezdin Mehmedinović: Sarajevo blues; založba Center za sl...

  Semezdin Mehmedinović: Me’med, rdeča ruta in snežinka * če že, ocena 10/10..... Pisatelj in pesnik, bosanski emigrant v ZDA, opisuje dogodke okrog svoje srčne kapi in ženine možganske kapi , žena je ob tem izgubila predvsem kratkoročni spomin (vsaj začasno, pripovedovanje se konča par mesecev po dogodku), zdravila po njegovi srčni kapi pa naj bi tudi imela stranski učinek na spomin. S  te perspektive emigranta, ki mu grozi še lastna pozaba, na pretanjen način razmišlja o življenju in smrti, zdravju in bolezni, moči in šibkosti. Polno trpkosti, a še več ljubezni in povezanosti med njim, ženo Sanjo in sinom Harunom (izjemno mednarodno uspešnim fotografom, režiserjem in scenaristom). Piše z nekim suhim humorjem ob opazovanju lastne nemoči.  Me'med so ga klicali v bolnišnici, in dojemanje vsega dogajanja ob svoji srčni kapi 2010 je prvo poglavje s tem naslovom. Sledi opisovanje e notedenskega potovanja jeseni 2015 s takrat 33-letnim sinom, ko se vozita po zahodu Amerike in...

  Velibor Čolić: Sarajevski omnibus * če že, ocena 8/10..... Leposlovno delo z resničnimi osebnostmi (Gavrilo Princip, Ivo Andrić, duhovniki štirih bosanskih religih,....) predvsem okrog atentata Ferdinanda 1914 v Sarajevu . Poetično in pravljično, zasnovano kot lepo tekoč "filmski" omnibus, različni pogledi na ta zgodovinski dogodek in še kakšne dodatne vsaj rahlo povezane sarajevske znamenitosti, poglavja pa si sledijo vsaj rahlo povezana. Začne se sicer s podobnimi "osebnimi" zgodbami gradilcev različnih verzij Latinskega mosta od 16. stoletja dalje, kasneje pa podobno o graditeljih Viječnice, mestne hiše, nato pa o Hagadi - judovskem svetem dokumentu prinesenem iz Španije med njihovem pregonu v 15. stoletju, o spletu naključij, ki je dokument obvarovalo nazadnje med srbskim obstreljevanjem - zelo lepo tekoča pripovedka, vmes sicer npr kakšne neverjetne podrobnosti o videzu hišne pomočnice prvega pomembnega varuha tega dokumenta. Na koncu pa še Dodatek:  zgodba ...

  Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna * če že, ocena 8/10..... - koncept celotne knjige je "rahlo" konfuzen, zelo različni stili kratkih zgodb, različne dolžine , niti ni kazala zgodb. Nekatere zgodbe napisane v prvi osebi, pa jasno niso avtobiografske, nekatere napisane v tretji osebi in deloma celo kot ženska, pa jasno izhajajo iz izkušenj pisatelja. Zdi se, kot da je Hemon tukaj nabral skupaj več svojih tekstov iz obdobja, ko se je zelo lovil in iskal kot človek in pisatelj . Ob izdaji izvirnika je bil star 36 let, za njim je 8 let Amerike, vojna v  Bosni se je umirila, prebavila pa še ne, za njim je najbrž osebna eksistenčna beda kot tudi že prvi nenadejani uspehi pisanja v angleščini... V  tej zbirki nekaj spominov na otroštvo in mladost in umeščanju v Ameriki, na razne ljudi, ki so se ga dotaknili - pa čeprav samo na daleč, na mizerijo begunca v ZDA, spremljanje vojne od daleč,  apatično iskanje prostora zase pod tujim soncem v obdobju, ko je bil popolnoma z...

  Velibor Čolić: Priročnik za izgnance : uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih * če že, ocena 9/10..... - ob prevodu knjige je bilo letošnje poletje nekaj člankov na to temo in me je takoj zamikalo, neke vrste francoski Hemon , pisatelj rojen 1964, ki se je po vojni iz Sarajeva ustalil v tujini in piše v nematernem jeziku in to z velikim uspehom... Pravi, da je lažje intimen v francoščini, ker se v tujem jeziku počuti bolj zaščiten - zanimivo mi je to še posebej zato, ker je to ravno nasprotna izkušnja mojega izražanja v tujih jezikih, ki ga tudi jaz dojemam kot bolj intimno, a zato, ker se počutim bolj zaščitena v materinem jeziku in v njem lažje manipuliram, kako se izrazim in kako bi rada izpadla, medtem ko sem v tujem prisiljena izražati se preprosto, brez skrivanjem za niansami in brez olepševanja in brez medvrstičnih pravilnih interpretacijah, ki jih pričakujem od drugih v slovenščini - tudi konkretni naslov se mi je zdel obetaven (delovni naslov je bil Priročnik za az...

Miljenko Jergović : O če   * če že, ocena 9/10..... - po Rodbini , ki je povezana z mamo in njeno vejo, sem si želela prebrati še knjigo o očetu, "ki ga tudi ni imel rad, a na drugačen način". Oče je bil od mame precej starejši (cca 15), babica vnuka ni nikoli hotela priznati, oče pa je bil pohleven nezakonski sin te zagrenjene ustašice, starša sta se ločila kmalu in imela torej pametnejša posla od krščevanja otroka ... Vseeno so Jergovićevi starši imeli redne stike, napol družinske, hodili na izlete, prevzemali preživnine in darila pacientov, pretežno v obliki alkohola, oče pa je kot zdravnik specialist za levkemijo in splošni zdravnik v srbskih vaseh okrog Pal prevzemal začasno aktivno vlogo v mamini družini ob umiranju družinskih članov, vključno do pogreba, ko je stal ob njej... Sin ga je že kot majhen otrok začel obiskovati dvakrat na teden v bolnišnici, kjer sta se pogovarjala hladno in nerodno, vsak s svojo drugačno nerodnostjo, tam je dobival poleg preživnine š...

Aleksandar Hemon : Knjiga mojih življenj   * če že, ocena 10/10..... -   med branjem Jergovićeve Rodbine sem se ves čas spominjala ene kratke zgodbe iz Delovega Poletja v zgodbi, dobro sem se spomnila naslova in tematike in sentimentov - z veliko vztrajnosti in malce sreče in poznanstev sem vendale ugotovila, da gre za "Čebele, I. del" objavljene v Delu daljnjega leta 2003!, avtor pa tale Hemon - zelo sem bila presenečena, da ni Jergović!, in sem se enkrat z navdušenjem prebrala Čebele, pa poguglala avtorja in njegove intervjuje v različnih medijih, med drugim je bil prav te dni eden na rtvslo na aktualno temo Black Lives Matter... - ampak se bolj kot tele Čebele, nad katerimi sem bila ponovno in upravičeno navdušena in si jih dobro zapomnila po 17! letih, pa me je med guglanjem pretresel en intervju, najbrz Milharčičev, v katerem Hemon govori o svojem priljubljenem sarajevskem profesorju shakespearologu Koljeviću, ki je postal tesen in okruten Karadžićev sodelave...

Miljenko Jergović: Rodbina * če že, ocena 9/10..... - označujejo ga kot epski roman z elementi avtobiografije, a bolj kot za lastno gre za avtobiografijo družinskega debla  od veje, ki izhaja od Karla Stublerja, avtorjevega pradeda po ženski veji, rojenega  cca 1875, železnicarja, romunskega banatskega Švaba, rojenega v Avstroogrski, umrlega kot bosanski Jugoslovan, ob smrti so ga označili kot Hrvata. V bistvu pa tipična družina bosanskih "kovčkarjev", prišlekov, ki se nimajo kam vrniti . Ob zgodbi o njegovih potomcih zgodba o zgodovini Balkana, obe zgodbi pa kar nekako bolj mimogredni. - "opus magnum Miljenka Jergovića, ki ga imenujejo za Iva Andrića našega časa"... rojen je bil 1966, praded je umrl 15 let pred tem, kritičen in delno distanciran tako do oblasti kot obeh zgodovin, družinske in regijske, posebej do hrvaške po razpadu Jugoslavije, kamor je pobegnil pred vojno v Sarajevu - morda tukaj pač še ni možna distanca - vsekakor pa to kljubovanje hrva...