Prebrano

  Laurent Seksik: Poslušni sin * če že, ocena 7/10..... Zdravnik in pisatelj, rojen 1962. To je avtobiografija z vidika odnosov z očetom . O mami skoraj nič, ji je pa knjiga posvečena. Nenavadna močna navezanost na očeta - še celo leto po smrti 87-letnika sin še vedno tako pogosto izbruhne v silovit jok, da se mu naredi hematom na očeh!? Zanimivo je tudi to, da je izpolnil mamimo željo in postal zdravnik ter očetovo in postal pisatelj. Res je bil izredno poslušen! Ne gre samo za veliko ljubezen do staršev, tole se zdi vse nekako patološko in ni dobro pojasnjeno. O sestri in bratu tudi nič. Celotna knjiga poteka v treh vzporednih poglavjih, ki se ponavljajo po petkrat v trojicah: Najina snidenja kot spomini na očeta, Očetova zgodba kot očetovo pripovedovanje o svojem stricu, ki mu je nadomeščal očeta, napisano v italiku, ter Čas slovesa kot opisovanje potovanja v Izrael ob obletnici očetove smrti, ko se   po judovskem običaju zaključi žalovanje. Avtor zapiše, da vere žal ni pr...

Jackie Kay: Rdeča prašna cesta * če že, ocena 9/10..... Uspešna škotska pesnica in pisateljica Jackie Kay (1961) je bila posvojena takoj ob rojstvu v čudovito družino , starša sta bila predana človekoljuba, duhovita in ljubeča in širokega duha ter srca. V svoji avtobiografiji  se spominja otroštva in mladosti, predvsem pa o postopnem večletnem odkrivanju svojih korenin od Škotske do Nigerije. Iskanja bioloških prednikov se je lotila ob svoji nosečnosti in iskreno popisuje peripetije tega nezaključena procesa še nadaljnjih 20 let. Piše spretno, tekoče, zabavno, z nekim distanciranim humorjem, brez kakršnekoli pretirane sentimentalnosti niti o idiličnih spominih niti o bizarnostih svojih genskih prednikov niti o rasizmu , katerega je bila na Škotskem deležna kot temnopolta v najrazličnih subtilnih oblikah. Vsa ganljivost in modrost te avtobiografije me je dokončno ganila šele po prebrani celoti. Jackie Kay je nekaj posebnega in je imela posebno srečo z adoptivnimi starši, zato je la...

Jeanette Winterson: Pomaranče niso edini sad * če že, ocena 8/10..... Jeanette Winterson (1959) je za to knjigo uporabila svojo življenjsko zgodbo. Posvojila jo je verska fanatičarka, predvidena je bila za misionarko in bila od otroštva zelo aktivna v tej pentacostalni cerkvi, zaradi homoseksualnosti so tri dni izganjali iz nje hudiča, pri 16 je bila postavljena na cesto . Roman je začela pisati pri 24 in izdala pri 26, hitro dosegla uspeh in nagrade, Pomaranče označujejo kot "polavtobiografijo", v njem uporablja tudi svoje ime, je pa 2011 napisala še nefiktivno verzijo  Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?, ki je tudi preveden v slovenščino in je imela ob tem tudi intervju v Delu . Knjiga ima pisateljičin predgovor iz 1991, osem poglavij je naslovljeno kot v bibliji (Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri, Devteronomij, Jozue, Sodniki, Ruta), sprva se mi je zdelo to precej vsebinsko konsistentno, kasneje pa mi zmanjka poznavanja. O kulturno-socioloških refencah obstaja samo...