Prebrano

Damir Zlatar Frey: Kristalni kardinal * če že, ocena 1/10..... Od težkega otroštva  do formiranja velikega plesno-gledališkega umetnika. Mama je želela deklico in ga je dolgo oblačila v roza, oče pa ga je itak želel splaviti, bil je starejši, alkoholik in brutalno pretepal zlasti mamo. Mama ga je nenadoma zapustila, njega pa so že prej za daljša obdobja prepuščali očetovi sestrični, verski fanatičarki, ki je Damirja namenila ministriranju in je gledala stran ob očitnih dokazih spolnih zlorab duhovnika.  Brez nekega silnega obtoževanja, precej vdano pripovedovanje. Poleg tega pa pogoste daljše  simbolistične scene , katerih celotno simboliko  lahko samo slutim (Pegazi, Meduze...)...  Šolanje, ples, umetnost, izobraževanje potem v Nemčiji, do trdega umetniškega kruha se je prikopal najprej v Sloveniji. Bil pa je sčasoma zelo uspešen in prodoren in postal pojem gibalno-plesnega umetniškega izražanja na Balkanu.  Nisem mogla brati kot celoto, čeprav je napisano...

David Albahari: Vaba * če že, ocena 9/10..... Judovsko-srbski pesnik in pisatelj rojen 1948, od leta 1994 živi v Kanadi, dve leti kasneje je napisal tole delno avtobiografijo star 48 let, prejel med drugim nagrado Balcanica 1998.  Posluša posnete pogovore z mamo, po očetovi smrti mu je bilo žal, da ga ni več spraševal. Z mamo pa se je težko pogovarjal, polna je floskul ljudskih modrosti, samo z njimi in neko trmasto vdanostjo je lahko preživela. Poročena je bila dvakrat, prvi mož je umrl v pogromu Židov, otroka pa po vojni v železniški nesreči, ponovno se je poročila z vdovcem, ki je izgubil družino v vojni. O sestri matematičarki praktično nič, o očetu ginekologu tudi zelo malo. Pravzaprav še o mami zelo malo. Še o sebi zelo malo. Razmišlja o posnetih maminih stavkih na škripajočem magnetofonu, tudi on že popolnoma vdan in brez utvar, pogovarja se (včasih tudi samo v mislih) z Donaldom, ki je najbrž fiktiven pragmatičen kanadski pisatelj , ki ga je spoznal, ko je kmalu po emigraci...

  Semezdin Mehmedinović: Sarajevo blues * če že, ocena 7/10..... Kratki zapisi , od manj kot 100 strani teksta so tri strani kazala. Kakšna tretjina so nerimane poezije. Mehmedinović piše malo in počasi. Tole je pisal dobesedno med vojno, med obleganjem Sarajeva. Ogromno pretresljivosti, brez vsake patetike, tudi brez silnega razmišljanja, bolj suha opažanja, opažanja čudnosti konca sveta, relativno malo o sebi in svojih najbližjih - mu je pa umrl oče na drugem koncu Bosne, sin bi se selil na Islandijo, ker tam ni veliko ljudi. S. pa je zadovoljna vsaj s hujšanjem... Tole je slavna knjiga, ki jo je sproducirala sarajevska tragika in ji tudi zagotovila kultno slavo. Po navdušenjem nad Me'medom, rdečo ruto in snežinko sem jo morala prebrati - težko je biti hladen ob taki knjigi, kultno slavo razumem, kaj več pa težko rečem. Niti ni mišljeno, da knjigo vzameš v roke in jo prebereš od prve do zadnje strani. Šljuka, si to ti? Semezdin Mehmedinović: Sarajevo blues; založba Center za sl...