Prebrano

  Günter Grass: Peeling the onion * če že, ocena 1/10..... Avtobiografija nobelovca, ki je bil kot  sedemnajstletnik 1944 rekrutiran v SS v kaotičen porazen konec WWII.  Parkrat za las ušel smrti, bil ranjen in nato povojni ujetnik pod ameriško vojsko. Po osvoboditvi je preprodajal na črnem trgu, bil kamnosek nagrobnikov, jazz bobnar, študiral kiparstvo, potoval, ves čas pa risal in pisal poezijo in prozo... Pripovedovanje se konča, ko zapusti Pariz že kot pisateljski uspešnež,  sploh po izidu Pločevinastega bobna , v katerem je na grotesken način zapakiral svojo medvojno in povojno zgodbo, polno pretiravanj, mešanje fantazije in faktov. Knjiga se konča sredi prvega zakona, iz katega ima štiri otroke, potem sta sledila še dva izvenzakonska z dvema ženskama, iz drugega zakona pa ima dva pastorka - občasno jih vse skupaj z vnuki kot eno veliko integrirano družino omenja v knjigi, sploh srečen zakon pa je imel vdrugo z Ute, ki jo omenja z veliko naklonjenostj...

Stefan Zweig: Včerajšnji svet * če že, ocena 1/10..... Živel je udobno in kratkovidno v priviligiranem mehurčku (1881-194 2). Popularen pisatelj iz premožne židovske družine, nostalgičen Dunajčan in Evropejec. Druži se z eminentno intelektualno smetano, potuje po vsem svetu. S tar 60 let je tole oddal dan pred samomorom v Braziliji, kjer je od daleč spremljal vojno v Evropi, svet ga je povozil .  O k rancljano dunajsko hofiranje. S ubjektiven zgodovinski pogled svoje generacijske elite  brez vsake intime.  Začne z mislijo, da ni še nobena generacija tako trpela. Prav nič osebnega, npr podrobno piše o običajnih seksualnih iniciacijah mladeničev iz boljših družin na različne načine, konkretno o sebi nič. Njegov prvi zakon je bil z ločenko z dvema otrokoma, s katero sta ljubimkala že med njenim zakonom in potem dolgo čakala na pravno možnost ločitve, vdrugo se je poročil s svojo mnogo mlajšo tajnico, s katero sta naredila samomor skupaj. Eto, refleksije na te stvari bi bi...

Gregor von Rezzori: Spomini antisemita. Roman v petih zgodbah * če že, ocena 9/10..... V ečplastna kompleksna  (ne)naklonjenost Judom veže pet polavtobiografs kih zgodb od otroštva do staros ti avtorja  (1914-1998) .   Judje so zanimivi, razgledani, globoki , prevzetni, ponižni, zahrbtni, porogljivi, iznajdljivi, vseprisotni ... Inteligenten satiričen ciničen stil, ki od bralca pričakuje in nudi veliko, tako po vsebini kot po besednem zakladu... Gostobesedno bruhanje duhovitosti v dolgih zapletenih stavkih , za katere m oraš biti dobro podkovan v zgodovini in splošni razgledanosti, da jih zastopiš v vsej svoji gloriji (meni ni vedno uspelo)... Presenetljivo luksuzno življenje na materialni in inteligentni ravni, pa globoko senzibilno doživljanje, živahen in pisan spomin poln detajlov in istočasno širše uokvirjanje, premetena struktura zgodbe in mojstrsko ubesedovanje.    1. zgodba:  opis p očitnic nekje na vzhodu Romunije pri velikonemškemu stricu in t...

  Erich Kästner: Ko sem še majhen bil * če že, ocena 9/10..... Mojstrsko zavito o svojem otroštvu z začetka XX. stoletja v Dresdnu , začne z rodbinsko predzgodovino, konča pa z razglasitvijo mobilizacije 1914.  Piše pretanjeno, duhovito, sicer zelo preprosto in v stilu mladinske literature, a spošljivo in brez jasnega podcenjevanja.  Z nostalgijo, humorjem, a tudi globoko resnostjo .  Oče po neuspehu lastnega sedlarstva dela v tovarni kovčkov in postransko čevljari doma, mama pa se je priučila frizerstva sredi svojih trideset let. Oddajajo sobo učiteljem (kar si želi postati tudi sam) in živijo skromno, sploh v primerjavi z mnogo bogatejšimi sorodniki. Sina edinca so vsestransko podpirali in on je bil staršem v oporo in veselje , sploh mama je hodila z njim na večdnevne izlete in bila ponosna na njegovo pridnost v šoli in druge talente, on pa ji je asistiral pri friziranju, pomagal pri nakupih in gospodinjstvu. Skrbno zapeljana zgodba o odraščanju z družinskim in dr...

Damir Zlatar Frey: Kristalni kardinal * če že, ocena 1/10..... Od težkega otroštva  do formiranja velikega plesno-gledališkega umetnika. Mama je želela deklico in ga je dolgo oblačila v roza, oče pa ga je itak želel splaviti, bil je starejši, alkoholik in brutalno pretepal zlasti mamo. Mama ga je nenadoma zapustila, njega pa so že prej za daljša obdobja prepuščali očetovi sestrični, verski fanatičarki, ki je Damirja namenila ministriranju in je gledala stran ob očitnih dokazih spolnih zlorab duhovnika.  Brez nekega silnega obtoževanja, precej vdano pripovedovanje. Poleg tega pa pogoste daljše  simbolistične scene , katerih celotno simboliko  lahko samo slutim (Pegazi, Meduze...)...  Šolanje, ples, umetnost, izobraževanje potem v Nemčiji, do trdega umetniškega kruha se je prikopal najprej v Sloveniji. Bil pa je sčasoma zelo uspešen in prodoren in postal pojem gibalno-plesnega umetniškega izražanja na Balkanu.  Nisem mogla brati kot celoto, čeprav je napisano...

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati. Nočno poročilo * če že, ocena 9/10..... Avtor (1956-2013) v nespečni noči premleva o sebi, o svoji bolezni (HIV +), o homoseksulanosti, o mami (bil je nezakonski otrok starejši mami, ki ga je do smrti svoje mame za tri leta dala v zavod), o svoji veliki ljubezni Janu (ki ga je zapustil, a imata še zelo prijateljske stike), o svoji osamljenosti in drugačnosti - čeprav se je vedno precej dobro "prilagajal", kot so od njega tudi pričakovali. V dolgi noči si kuha kavo, se preseda na svojem kavču, je neskončno iskren do sebe, niti ne očita ničesar ne mami ne Janu, a sta mu oba zelo pomembna in ima za njiju veliko razumevanja. Ne slepi se, niti o sebi, s kruto odkritostjo in neko distanciranostjo do samega sebe in svojega življenja razmišlja o sebi, kaj ga je oblikovalo in kako je poskušal prilagojeno plavati v svoji drugačnosti. Knjiga se začne s stavkom " Ne najdem več ovčic na travniku svoje noči. Niti enega samega jagenčka ni, ki bi g...

  Christopher Isherwood: Slovo od Berlina * če že, ocena 9/10..... Gre za šest ohlapno povezanih zgodb , v katerih spoznavamo posamezne osebe, politično-družbeno vzdušje Berlina  v obdobju 1929-33  pa brbota od vse bolj drznega nacističnega nasilja. Slikovito vpletene scene revščine, alkoholizma, nezadovoljstva, pa tudi bogastva, kulturne scene, nočnega življenja v barih in kabarejih . V neperspektivnem medvojnem obdobju je sicer sprva ljudi bolj podžigal komunizem, a so se hitro prilagodili, ko so zapihali močnejši nacistični vetrovi.  Knjigo uvrščajo med najboljše 20. stoletja in je bila osnova za gledališče, musicle in film .   Kultni pisatelj (1902-1986) se je v dekandentni Berlin umaknil konec dvajsetih let, ker je bila homoseksualnost v Angliji prepovedana in preganjana in kaznovana. Pisal je v prvi osebi s svojim imenom - to naj bralci razumemo kot priročno vetrilokvistovo lutko, nam svetuje avtor v predgovoru napisanem 1935. Liki naj bi bili osnovan...

  Günter Grass: Pločevinasti boben * če že, ocena 1/10..... Grass (1927-2015) je Nobelovec 1999. Tole je bilo njegovo najbolj slavno delo, označeno kot magičen realizem, 1979 je film po knjigi dobil Oscarja. Prepričan mirovnik, levičar, socialist, šele 2006 razkril ob izzidu spominov  Beim Häuten der Zwiebel , da je bil kot 17-leten ob koncu vojne 1944 rekrutiran v SS (prej je trdil, da je bil samo v podpornih enotah - to mu je ležalo na duši, sprva je bil deležen kar močnega pogroma in odvzema častnih naslovov, a po kratkem razmisleku je bil razumljen - do aprila 1946 je bil povojni zapornik). Zgodba govori o Oscarju, rojenem sredi 20. let, ki pri treh letih neha rasti, strastno bobna na pločevinaste bobne in jih uničuje enega za drugim, ima pa tudi predirljiv glas, s katerim lahko ciljno razbija razne steklene predmete. Ima zelo poenostavljene razlage za dogajanje okrog sebe, pa naj bo to prešuštovanje lastne mame ali pa fašizem . Pripoveduje v prvi osebi, včasih pa govori o...

Elias Canetti: Plamenica v ušesu * če že, ocena 9/10..... Elias Canetti 1905-1994 je bil nobelovec 1981, tale Plamenica je srednji del avtobiografske triologije in pokriva njegovo mladost 1921-31. Sprva se precej posveča trenjem z manipulativno materjo, ki so bila najbrž še bolj dramatična, kot nakazuje, kasneje pa se posveča predvsem utemeljevanjem in pojasnilom o njegovi prevzetosti nad "močjo množic", kar je bilo sicer njegovo poglavitno življenjsko delo in naj bi pravzaprav za to svojo filozofijo dobil nobela in ne toliko za samo literaturo, zato naj bi bila ta nagrada kar veliko splošno presenečenje. Canettijevo detajlirano poročilo svojega srečevanja z množicami me ni zelo pritegnilo- čeprav je to zagotovo ključno za razumevanje nemške predvojne dinamike.  Medtem ko se je množicam v tej knjigi precej posvečal, pa je o Karlu Krausu precej manj specifičen, čeprav prav po Krausovem politično-satiričnem časopisu Die Fackel poimenuje to knjigo in pove, da je navdušenje nad ...

  Wolfgang Koeppen: Golobi v travi * če že, ocena 8/10..... Wolfgang Koeppen (1906-1996), poet v prozi, je s to knjigo o nekem vsakdanu v povojnem nemškem velemestu " precejal življenje v svojem srcu, da bi izcedil skriti, z balzamom in strupom zasičeni izvleček ".  Golobi v travi je sestavljena iz 105 fragmentov v enem samem dnevu v porušenem in z Američani zasedenem Muenchnu ob koncu 40-ih let , aktualni časopisni naslov iz sveta in domovine so vključeni v besedila kot mimogrede in  napisani s poševno pisavo, številne osebe v neodvisnih sekvencah  se na koncu izkažejo vsaj kot rahlo povezane ali pa se vsaj mimobežno srečajo. Knjiga je mešanica individualnega nekonformizma in resigniranosti , kljub komentarjem pa se mi ni zdela niti ironična niti morbidna, ampak precej mehke duše, sploh ob vživljanju v otroke .  Roman je bil v Nemčiji sprva sprejet z nerazumevanjem in odporom in je del "triologije poloma, neuspeha" (Triologie des Scheiterns: Tauben im Gras 1951...

Marcel Reich-Ranicki: Moje življenje * če že, ocena 6/10..... Marcel Reich-Ranicki (1920-2013) je bil vpliven nemški literarni kritik poljskega porekla, poimenovan celo literarni papež, ateistični Jud, edina prava domovina naj mu bi bila literatura. Rojen na Poljskem, 1929 s starši pride v Nemčijo, kjer zaključi gimnazijo, na univerzo je kot Jud zavrnjen in 1938 izgnan na Poljsko, z ženo pobegne iz varšavskega geta 1943, kjer je bil zaposlen v judovski upravni skupnosti, med zvijanjem cigaret z zanimivimi zgodbami iz literature kot v Tisoč in eni noči si prisluži konec vojne na nekem kmečkem podstrešju. Sprva se dobro znajde v poljski državni strukturi, poslan celo na delo v London, na kratko se znajde v stalinističnih čistkah v zaporu, izločen iz komunistične partije, se preživlja s kritikami in prevodi in potuje pogosto v Nemčijo, 1958 se tja izseli in se hitro uveljavi kot literarni kritik in kulturni urednik v eminentnih časopisih, na radiju in televiziji - trudil se je biti razuml...

  Thomas Bernhard: Otrok * če že, ocena 10/10..... Ta knjiga je bila izdana kot zadnja izmed petih avtobiografskih del, je pa tukaj popisano  otroštvo do cca 13 let, torej 1931-1944 . V angleščini je teh pet kratkih del zbranih v eni knjigi in se začne z Otrokom, kar je presekalo moje dileme, ali bi brala kronološko po tisku ali po vsebini. Otrok za razliko od drugih štirih del nima podnaslova.  Zdi se mi popolnoma možno, da bo tole najzgodnejse otroštvo najlepši in najbolj čustven in skrbno izdelan del od vseh teh petih avtobiografijskih del. No, bomo videli. Prevod je zelo dober, oziroma bere se zelo dobro. Vse je napisano kot da v enem dahu, brez odstavkov ali poglavij. Bistveni del življenjepisa  v spremni besedi v Mrazu  je pravzaprav samo povzetek te knjige.  Govori o tem, kako je njegova mama, nesojena balerina, šla na Nizozemsko zaradi nezakonske nosečnosti in kako sta ga pri enem letu odprtih rok prevzela ded in babica, ki prej za njega niti vedela...

  Heinrich B öll: Kaj bo iz tega fanta? ali Nekaj s knjigami * če že, ocena 8/10..... Heinrich Theodor Böll (1917 – 1985) je bil 1972 nobelovec. Pred vojno se ni želel vključiti v Hitlerjugend, a je bil mobiliziran, štirikrat ranjen in povojni ujetnik. Bil je zelo priznan, vpliven in nagrajevan pisatelj nemškega povojnega vala, ki se je soočal s spomini in krivdo WWII in nasprotoval molku in tabujem - prava nacionalna vest.  Bil je strasten pacifist, sploh  po lastnih vojnih izkušnjah, pa tudi iz pacifistične köllnske družine (so pa enega sina zaradi pritiskov vendarle delegirali med hitlerjeve mladce, kar jim je za vedno zameril, in res bi lahko vsaj metali kocko, izobešali pa itak so najmanjšo možno zastavo s kljukastim križem...). Predvsem njegov  Ansichten eines Clowns  (1963) je zaradi kritiziranja katoliške cerkve in CDU stranke povzročil velike polemike.  Böll je bil veren, a zelo kritičen do cerkve in ni nikoli odpustil konkordata med Vatikanom in n...