Prebrano

  Isadora Duncan: Moje življenje * če že, ocena 8/10..... Avtobiografija bosonoge pionirke modernega plesa (1877-1927), umetnost ji je bila usojena: mama je med nosečnostjo jedla samo ohlajene ostrige in pila šampanjec.  Svobodna poduhovljena izobrazba in posvečenost čisti umetnosti, a so si morali zelo odtrgovati od ust, ko jih je zapustil premožni in večkrat bankrotirani oče.  Že kot otrok je služila denar s poučevanjem plesa.   Navdahnjena z grško umetnostjo in ameriškim atleticizmom je bila zgrožena nad klasičnim togim baletom.   Prodorna, iznajdljiva, očarljiva, absolutno verjela vase in svojo poklicanost.   Mama in štirje umetniški otroci so šli iz Amerike za umetnost v London, Pariz, Grčijo, potovali po Evropi.  Ekstravagantno življenje, prava estradnica in zvezdnica, v zvezah z miljonarji in umetniki , na kratko poročena pa samo z osemnajst let mlajšim pesnikom Jeseninom, pa še to samo, da je lahko potoval v Ameriko - avtobiografija se sicer k...

Marc Chagall: Moje življenje * če že. ocena 8 / 10.....  Avtobiografija samosvojega  r usko-francoskega slikarja židovskega rodu (1887-1985), svoje življenje pred dokončno izselitvijo iz Rusije je pisal v letih 1921 in 1922.  Eden največjih evropskih modernistov, sodobnik Mirója. Z nostalgijo govori o svojem rodnem beloruskem mestu Vicebsk in nekaterih sorodnikih, prvih slikarskih poskusih, šolanju v Petersburgu in Parizu, potem pa vrnitev v Rusijo, kjer je v času vojne in revolucije sodeloval v raznih šolah in gledališčih in se soočal s sovjetsko materialno in medčloveško bedo, se pa tudi poroči in dobi hčerko - nezadovoljen s sistemom predvsem zato, ker nima možnosti ustvarjati.  Za knjigo je narisal 20 originalnih podob. Bil je najstarejši od devetih otrok, precej revna (ne pa lačna) židovska družina, Židi so bili zelo omejeni pri študiju in preseljevanju.   Zelo  poetično pripovedovanje o otroštvu, o tolčenju študentske revščine in iskanju slikars...

Marcel Reich-Ranicki: Moje življenje * če že, ocena 6/10..... Marcel Reich-Ranicki (1920-2013) je bil vpliven nemški literarni kritik poljskega porekla, poimenovan celo literarni papež, ateistični Jud, edina prava domovina naj mu bi bila literatura. Rojen na Poljskem, 1929 s starši pride v Nemčijo, kjer zaključi gimnazijo, na univerzo je kot Jud zavrnjen in 1938 izgnan na Poljsko, z ženo pobegne iz varšavskega geta 1943, kjer je bil zaposlen v judovski upravni skupnosti, med zvijanjem cigaret z zanimivimi zgodbami iz literature kot v Tisoč in eni noči si prisluži konec vojne na nekem kmečkem podstrešju. Sprva se dobro znajde v poljski državni strukturi, poslan celo na delo v London, na kratko se znajde v stalinističnih čistkah v zaporu, izločen iz komunistične partije, se preživlja s kritikami in prevodi in potuje pogosto v Nemčijo, 1958 se tja izseli in se hitro uveljavi kot literarni kritik in kulturni urednik v eminentnih časopisih, na radiju in televiziji - trudil se je biti razuml...