Ženska proste reje

 

Alenka Stanič: Ženska proste reje

* če že, ocena 4/10.....

Knjiga s 1000 napačnih vejic, povprečno narobe postavljene ali manjkajoče ene 4 na stran - ajd, če jih ne zna postavljati, lahko bi pa se tega vsaj zavedala in si zrihtala koga, ki to zna... Sicer je še isto leto izšla takoj tudi 2. izdaja, ki ima kar tretjino strani več?!, morda je ta "težavica" tam odpravljena? Sicer pa žal še zdaleč ni to edina ali največja težava s tole pisarijo.

Sicer pa je za pisanje kar nadarjena, bere se precej gladko (ko se navadiš ignorirat nasilje nad vejicami), lepi in spretni stavki, nek obrtniško mladostni zafrkantski stil, nekaj duhovitosti in še kar privlačno zastavljena struktura. Avtorica je knjigo opredelila kot družbeno angažiran roman, vprašanje varnosti in svobode, moških in žensk, narave in družbe. Poleg kratkega prologa in epiloga so tri poglavja: Afrodita za mladost in zaljubljenosti, Atena za zrelost in uveljavljanje, Hestija za modrost in umirjanje... Vsako poglavje pa je razdrobljeno v številna podpoglavja, poimensko vezana na posamezne kraje, med njimi kar nekaj evropskih (npr, ah, mondena smučišča) in dve vezani tudi na (kot rada poudari) edino ameriško šesttedensko počitnikovanje pred diplomo. 

Iz vsega zapisanega se nakazuje, da je protagonistka "Mirna" rojena cca 1965, iz raznih podrobnostih pa še bolj verjetno kakšno leto (dve!) prej. Tako kot avtorica je diplomirana biologinja in tudi magisterij ima in se ukvarja s kadrovskimi zadevami - Alenka Stanič je sicer magistrirala iz antropologije, doktorirala iz interkulturnih študij, ima podjetje Solas (ki je založba pri tej samozaložbi), je coach, HRM, osebna in karierna svetovalka...

Veliko enih avtobiografskih zadev je zastavljeno v knjigi, baje pa ne vse, izrecno poudari, da so dogodki in osebe izmišljeni - a je to za verjeti samo deloma. Ne gre samo za junakinjo "Mirno", ki je ukrojena vizuelno in karierno in karakterno po podobi avtorice - čuti se, da gre za zelo realne ljudi iz njenega življenja, kar je seveda načeloma fajn, ampak hkrati pa ni razumljivo, da dela neke skrivnosti iz preverljivih in zgodovinskih faktov - npr, kaj zdaj, a je bil njen ded po vojni v komunističnem zaporu in če da, zakaj je treba zadevo fiktizirati in če že je to del zgodbe, ne povedat o tem kaj konkretnega, in ali je dedov brat si dal napisati na grob Poglobite železnico, in če da, zakaj ne napiše njegovega imena? 

Protagonistka "Mirna" je ena precej priviligirana frajerka, ima precej stereotipno življenje in dojemanje sveta in sebe, stereotipna koklja stereotipne "boljše" ljubljanske reje, ki zna sicer kampirat in se potapljat in hodit v hribe in sodelovati pri socialističnih gradnjah hiš - in je na vse to zelo ponosna in se ji zdi vse to izjemno.  Je kar zabavna, pridna, zelo družabna, moderna, zelo karizmatična - ni da ni! Druži se z odličnostno družbo, se veže na markantne moške in šefe itd, redno opazi in pokomentira odličnost avtomobilov, s katerimi se pride ponjo, in še po menopavzi pocmoka (pa tudi opiše in zapiše) o videzu ob srečanju z njej privlačnimi moškimi - itak bi pa prišli v poštev zanjo in njene prijateljice, malo za hec in malo sploh ne, samo kakšni zelo bogati grofi na mednarodni ravni...

Knjiga je polna hosh-posh nagrmadenih štorij, duhovičevenja, političnega in naravovarstvenega in osebnega pametovanja... Precej pasivno-agresivnega poučevanja in vzgajanja bralcev, a podcenjevanje in pametovanje in razkazovanje duhovitosti ter razgledanosti strelja mimo cilja (pa skoraj kakršnkoli je cilj te knjige sploh bil)... Predvsem je zelo samozadovoljna in ponosna nase. Uporabi cel arzenal svojih izjav, kaj je kdaj kaj premetenega izjavila, zabila ali zabrusila, podaja razne fore in vice, ki se ji zdijo zanimivi... Komentira predvsem slovensko politiko, s tem da Janšo posmehljivo imenuje "junak", tudi Trumpa parkrat pokomentira, brez da bi ga poimenovala. Aktualno nekaj tudi o kovidu in karantenah. Biološko darwinistično razmišljanje aplicirano na ekonomijo in politiko je sicer kar zanimivo, a sčasoma pokroviteljsko ponavljajoče in nikakor ne tako zelo originalno. Zelo nastrojena proti cerkvi in neumnostim religije, za kar nima nobenega razumevanja (pa bi hitro lahko našla evolucijske razloge, zakaj človeška rasa rada verjame v božanstva, konec koncev ona zelo ceni grška božanstva), do lastnih malomeščanskih neumnosti je pa z lahkoto razumevajoča. Predvsem pa je vse skupaj predvsem razvojni roman zgodovine "Mirninih" moških, poleg dveh ločenih zakonov izpostavi še ene par drugih pomembnih razmerij. O težavah z "Mirnino" hčerko (droge, nasilništvo, anoreksija) izredno obrobno in površno - pa bi bilo zelo relevantno predstavit, kako se je s tem operativno in čustveno spopadala samozaposlena mama ločenka intelektualka - precej sporno pa pokomentira, da je zdaj ta hčerka tako čudovita mama, da s svojimi otroki zagotovo ne bo imela težav (kva??!)... Pomembno vlogo nosijo pogovori z mrtvo prijateljico, ki pa niso edini newageovski vložek, sploh na koncu epilog z nekimi vizijami o prihodnosti ljudi, ki so ji najbližji oziroma pomembni, pa tudi kakšne simbole in elemente jim pripisuje (sebi npr da je/bi bila oljka, mačka, Lunina mavrica, srebro) - ta epilog se mi presenetljivo! zdi morda še najbolj originalen in poseben in iskren.

Alenka Stanič zna zelo spretno pisat, domnevam, da se je pri tem pisanju zabavala in tudi veliko naučila. Menda se zdaj loteva nekakšnega priročnika, to je zdaj zelo moderno, si lahko kar predstavljam tako stil kot vsebino. Morda bi zelo dobro pisala kakšne odlične črtice oziroma kratke zgodbe o posameznih konkretnih dogodkih in ljudeh, pri katerih bi lahko lažje posamično dozirala iskrenost in resničnost - za morebiten svoj dejanski celovit življenjepis večje kvalitete in vrednosti pa je potreben pogum, introspekcija in samorefleksija ...

intervju: imela je napisanih nekaj nepovezanih fragmentov in premišljanj o svetu in lahkomiselno čisto narobe presodila, da bo te delčke lažje oblikovati v roman, kot pa napisati resen strokoven tekst...privoščila si je bljižnico, da je glavni junakinji pripisala izobrazbo in poklice, ki jih dobro pozna...

stil pisanja in vsebine

Alenka Stanič: Ženska proste reje; samozaložba Solas 2021; ISBN 978-961-07-0448-5; 245 strani.