Albaharijeva vaba
Judovsko-srbski pesnik in pisatelj rojen 1948, od leta 1994 živi v Kanadi, dve leti kasneje je napisal tole delno avtobiografijo star 48 let, prejel med drugim nagrado Balcanica 1998.
Posluša posnete pogovore z mamo, po očetovi smrti mu je bilo žal, da ga ni več spraševal. Z mamo pa se je težko pogovarjal, polna je floskul ljudskih modrosti, samo z njimi in neko trmasto vdanostjo je lahko preživela. Poročena je bila dvakrat, prvi mož je umrl v pogromu Židov, otroka pa po vojni v železniški nesreči, ponovno se je poročila z vdovcem, ki je izgubil družino v vojni. O sestri matematičarki praktično nič, o očetu ginekologu tudi zelo malo. Pravzaprav še o mami zelo malo. Še o sebi zelo malo. Razmišlja o posnetih maminih stavkih na škripajočem magnetofonu, tudi on že popolnoma vdan in brez utvar, pogovarja se (včasih tudi samo v mislih) z Donaldom, ki je najbrž fiktiven pragmatičen kanadski pisatelj, ki ga je spoznal, ko je kmalu po emigraciji v knjigarni spraševal po kakšni knjigi, ki bi pojasnila omahljivost kanadske duše.
Ni mi bilo gladko branje, stavek po stavek pretresljiv in grozljiv in melanholičen, gre za brezodstavčno filozofiranje, postopanje v omejenem krogu, "lupljenje čebule", kjer pa na koncu ni ničesar, ni nekega bistvenega jedra, in zadeva tudi če smrdi in skeli, ima svoj žmoht in mik in nostalgijo. Ganljivo in mojstrsko prikazovanje sprejemanja preteklosti in sedanjosti, ena globoka žalost in vdanost in izgubljenost. Posmehovanje in občudovanje maminih floskul, pa tudi Donaldovega pragmatizma, samotno iskanje svojega mesta pod soncem in svojega pisateljevanja v reflektiranju glede na mamo in tipiziranega kanadskega pisatelja.
Tam, kjer te nehajo imeti radi, te ne bodo ponovno vzljubili, najbrž pa te niti poprej niso marali.
David Albahari: Vaba; Cankarjeva založba 2008, zbirka Moderni klasiki # 45; prevod Sonja Polanc (izvirnik Mamac, 1996); spremna beseda Aleš Debeljak; ISBN 978-961-231-667-9; 106 strani.
Komentarji
Objavite komentar