G.G.Márquez živi, da pripoveduje
Kolumbijski pisatelj magičnega realizma (1927-2014), Nobelovec 1982, daleč najbolj slavni deli Sto let samote in Ljubezen v času kolere. Ta avtobiografija zajema čas še pred poroko in večjimi pisateljskimi uspehi. Da bo zvezdnik že v času svojega življenja, se pa že sluti.
Prvih deset let je preživel pri maminih starših (ki so se močno upirali poroki hčerke z babjakom), ded ga je naučil, da imajo trupla izjemno težo (ker je dejansko nekoga ubil v dvoboju), babica pa, da so paranormalni pojavi popolnoma naravni. Po dedu je bil kritičen liberalec in tako po njem kot po očetu tudi on z nezakonskimi otroki - ravno te dni so mediji objavili, da je imel nezakonsko hčerko rojeno 1990, kar pa je bila stroga skrivnost iz spoštovanja do njegove žene - krneki.
Tole se je na začetku bralo zelo obetavno, o otroštvu in starih starših, vse precej barvito in idilično in ekzotično. Potem pa kar kmalu prešalta v golo dokumentiranje svoje pisateljsko-novinarske poti, pomembne ljudi iz politike in literature - ni se mi zdelo, da piše za nekoga, ki ne pozna dobro burne kolumbijske politike in scene. Po polovici sem samo še diagonalno preletevala. Najbolj zanimive so mi bile žal vse bolj skope omembe njegove družine (enajst otrok, pa še nekaj izvenzakonskih), vsi so imeli kar dramatične osebne zgodbe, a o vsem tem zelo površno. Sicer se vidi, da je spreten pisatelj, pripovedovalec mističnih zgodb, a tole ni mistična avtobiografija notranjosti, ampak faktične zunanjosti.
Še najbolj mi je bil všeč njegovo citiranje Rilke: Ne piši, če lahko živiš brez pisanja! In ja, Gabo že od nekdaj ni mogel živeti brez pisanja...
Gabriel Garcia Márquez: Živim, da pripovedujem; založba Učila International, 2007; prevod Alenka Bole Vrabec (izvirnik Vivir para contarla, 2002); ISBN 978-961-00-0175-1; 449 strani.
Komentarji
Objavite komentar