Prvi polčas Barbare Pešut

 

Barbara Pešut: Prvi polčas. Slastne četrtine

* če že, ocena 6/10.....

Rojena 1964, velika in produktivna pop umetnica, pesnica pisateljica pevka, podpisana pod marsikateri čudovit in uspešen glasben projekt (med najbolj uspešnimi izvajalci njenih stvaritev npr Sestre, mož Robert Pešut - Magnifico, Manca Špik, Nina Pušlar...). Pisano kot dnevnik, v katerem pa se bolj kot sprotnemu poročanju posveča spominjanju in razmišljanju za nazaj, izjemna oseba, ki se mora spopadati s "hendijem", s katerim pa se kljub pozitivizmu ne more in noče sprijazniti in ne moreš, da ne bi bil skupaj z njo žalosten ob zožanju njenega življenja - zbolela za multiplosklerozo kmalu po rojstvu otroka okrog svojega 30. leta - tegale pisanja se je kot projekta lotila okrog svojega 50. leta, prvega polčasa. V tej knjigi pa je ta hendi vseeno predvsem samo okvir - glavna tema se mi zdi njena ljubezen do moža, razočaranje ob tem, kako nemočno in presenetljivo šibko se je soočil z njeno spremembo, čeprav se zdi, da jo ima kljub vsemu zelo rad in to zelo upravičeno. Ves čas sem imela občutek, da pravzaprav piše predvsem možu, v spomin in v opomin, čeprav parkrat omeni, da mu morda kaj ne bi bilo prav, da obelodanja.

Bralo se je kar dobro, zdi se krasna oseba z izjemnimi talenti, duhovita, občutljiva, inteligentna, ljubeča, pozorna, kreativna - je pa do bralcev za nianso preveč pokroviteljska oziroma podcenjujoča glede tega, kaj si predstavlja, da bomo še razumeli, pa za tri nianse s premalo razčiščenim konceptom pisanja - tako da se nekatere stvari ponavljajo ali pa so precej nametane. Kar precej je tudi njenih pesmi, ki so sicer enostavne, a globoke in čudovite, na koncu pa kar cela erotična zgodba (precej simplistična) - erotiko kot del svojega življenja in izražanja zelo poudarja, se mi zdi, da je pa njena ljubezen še mnogo močnejša. 

Avtobiografije so zelo popularne in zadnje čase se zdi, da jih je skoraj malo prelahko pisati in izdajati. Dober nasvet se zdi: ne piši, če lahko živiš brez tega (Rilke). Če pa že ne moreš živeti brez tega, pa seveda pišeš, ampak ni pa nujno glih vsega objaviti... Če pa že objaviš, je pa dejstvo, da želiš, da to ljudje berejo, in glede tega je dobro razjasniti, zakaj to želiš: da dokumentiraš, da se pojasnjuješ, da si postavljaš spomenike, da zabavaš, da razsvetljuješ (tudi sebe, ne samo bralce)... In je fajn zastaviti nek koncept pisanja, ki odgovarja tvojemu namenu pisanje in objave... Barbara Pešut zna pisat, ima o čem pisat, je zanimiva in ima zanimivo življenje in razmišljanje, nima problemov biti odkrita (čeprav kljub vsemu z neko rezervo...), predvsem pa se zdi tudi, da mora! pisati.

Barbara Pešut: Prvi polčas. Slastne četrtine; založba Modrijan, 2016;  ISBN 978-961-241-948-6; 144 strani plus izbor fotografij.