Cena življenja Deborah Levy
Drugi del njene "žive avtobiografije", prvi Vsega tega nočem vedeti mi je bil zelo všeč. Tukaj gre za obdobje ločitve, istočasno ji je umirala mama. Iz perspektive časa pisanja pove kakšno zadevo tudi za nazaj, najbrž bi se dalo brati tudi čisto samostojno, a prvi del avtobiografije pomaga pri všečnosti drugega dela. Prvi del ima seveda težkodosegljivo prednost otroštva in infantilizma.
Ne pripoveduje premočrtno, bolj po nekih medsebojno fluidnih delih, ki jih uvaja s kakšnimi sprotnimi asocijacijami. Ločila se je, se preselila, pisala, se intenzivno družila z novimi ljudmi, opazovala naključneže, obiskovala mamo v bolnišnici in jo v zadnjih tednih crkljala s sladoledom, se vozila naokrog z električnim kolesom, pa tudi potovala, saj je bila v tem obdobju že uspešna in prevajana in nagrajevana avtorica. Nekajkrat se referira tudi na kakšne svoje knjige, ampak še kar v znosnih količinah. Precej enih citatov, svojih ali drugih, ampak znosno kratkih in neprepogostih in nepokroviteljskih.
Čeprav gre za težko obdobje, pripoveduje o vsem z nekim humorjem in še kar lahkotno - morda tudi zato, ker se je vse precej dobro končalo. Njena vloga matere zelo obrobna, itak noče imeti nobenih tradicionalnih ženskih vlog. Je močna, vitalna, inteligentna, duhovita, zanimiva - tudi v težkih obdobjih.
Šele v zadnji tretjini nekaj strani bolj osebno o materi in na zadnjih parih straneh o odnosu z bivšim možem. Oboje osvetljuje šele v obdobju neke pomiritve in celjenja. Oboje mi je bilo tudi najbolj všeč, manj so me pritegnile ostale zadeve, npr kako si je urejala najeto vrtno uto, v kateri je pisala, ali pa kako je kolesarila - ampak najbrž so ravno ti praktični in apatični deli najbolj avtentični za to obdobje pred pomiritvami in celjenji.
2021 je izšel tudi Real estate, tretji del iz cikla Living autobiography, ki pa zaenkrat v slovenščino še ni preveden.
Komentarji
Objavite komentar