Prebrano

  Michel Houellebecq: Zemljevid in ozemlje * če že, ocena 5/10..... Zelo moški roman poln zanimivih moških likov. Umetnik, ki brez velikega truda ali zanosa doživlja velike uspehe z različnimi umetniškimi opusi. Umetnikov oče, upokojeni deloholik, ki je na koncu sam odšel na evtanazijo v Švico. On sam, pisatelj Houellebecq, ki ga umetnik angažira za svoj katalog in tudi portretira, doleti pa ga nasilna smrt. Kriminalist, ki umora ne uspe razrešiti - na koncu pa se razreši tudi umor.  Prav vsi moški so vsi nekako ekstremno posebni, simbolično impotentni in asocialni, čeprav so se vsi dobro uveljavili in znašli, znali poskrbeti zase in za svoje udobje in formalne interese . Ženske nastopajo zelo obrobno, odigrajo svojo stereotipno vlogo , seksualno in vizuelno. Še najbolj zanimiva, a tudi le bežna senca, je umetnikova mama, ki je naredila samomor, ko je bil še otrok - menda je po nakupu strupa bila vesela, kot da se odpravlja na potovanje, je rekla soseda... Sprva se mi je zdel...

  Michel Houellebecq: Serotonin * če že, ocena 10/10..... Petinštiridesetletnik s pomočjo antidepresivov, alkohola in izolacije komaj še prenaša življenje. Finančno si lahko privošči dokaj udobno "prostovoljno izginulost", iz navidezne funkcionalnosti  se umakne v hotel in iz hotela se vsakodnevno na kratkem sprehodu umika sobaricam, vsake toliko se oglasi pri zdravniku za obnovo recepta. Za božič se v izogib videza popolne osamljenosti odpravi na podeželje, kjer se zapleta in odpleta iz marsičesa, a se čez nekaj mesecev vrne  v Pariz   v iztek.  Niti ne dela obračunov ali nekih analitičnih premislekov, a preko pripovedovanja o svoji apatični vsakodnevnosti in ciničnosti do vsega, kar se mu dogaja in kar opazuje, mu je vedno bolj jasno, kje je zgrešil najbrž svojo edino pravo možnost za srečo. Skorajda je to nič drugega kot ljubezenski roman... Iz funkcionalne globoke depresije se dokaj na hitro zavestno "odloči" za popolno nefunkcionalnost. Odločitev proti samo...

  Mimi Podkrižnik: Čisti kliše ali ura je trideset let * če že, ocena 8/10..... V bistvu  en nevrotičen dan ene zelo nevrotične tridesetletne Slovenke v Parizu  v 30 kratkih poglavij skoraj po minutah. Ob tem, ko čaka in sprejema razočarajoče telefonske rojstnodnevne čestitke od svoje nefunkcionalne družine, bega po mestu na polomijadno srečanje z bivšim ljubimcem, ki ga ni uspešno predelala niti v osmih letih. Vse skupaj kulminira v klasičen živčni zlom. Zgodba je skrbno in konsistentno zastavljena , tako v tem glavnem dnevu dogajanja kot s slikanjem Miline širše zgodbe in njeno umestitvijo v okolje in malo pariško stanovanje. Vsako poglavje ima naslov tipa "Vedno bom primarna partnerka ali ura je, ko zaide sonce". Zgodba je zelo klišejska, namenoma in s poudarkom že v naslovu, še posebej pretirana je nefunkcionalna malomeščanska provencialna slovenska relativno dobro situirana družina. Ob vseh klišejih ni veliko prostora za večplastnost dobro-slabega, v podrobno...

Javier Marías: Zaljubljenosti * če že, ocena 8/10..... Napisano z vidika sodobne mlade ženske (tehnično, a kar prepričljivo), ki redno srečuje in opazuje srečna zakonca v bistroju, kamor hodi vsak dan pred službo. Nekoč pa par neha prihajati. Sledi razjasnjevanje umora, a bolj razglabljajoča psihološka analiza kakor kriminalka. Kako težko, a nujno je sprejeti smrt ljubljenega človeka. In kako včasih samo smrt omogoči uresničitev ljubezni.   D robnjakarsko premišljanje o premišljanju in razčlenjevanje besed.  Razpredanje je občasno zelo dolgovezno, stavki pa komplicirano strukturirani. Zgodba poteka zelo počasi. Dolgi monologi, celo alternative dejansko izrečenemu ali pa potencialne izjave mrtvih. L iterarni esejistični vložki zlasti o Dumasu, Shakespearu, Balzacu ( Trije muškatirji,  Macbeth, Polkovnik Chabert ) o smrti, mrtvih in umorih, žalovanju, zaljubljenosti . Z elo pretanjeno rahločutno pisanje, brati je potrebno precej zbrano in umirjeno in se za marsikateri ...

  Sigrid Nunez: Prijatelj * če že, ocena 5/10..... Pisateljici in profesorici literature umre mentor, prijatelj, bivši ljubimec, ki je storil samomor. Prevzame njegovega psa, nemško dogo. Razmišljanje o prijatelju in prijateljstvih, žalovanju, pisanju, samomorih, sebi, psih in psu . Razmišljanje pri sebi in pri terapevtu. Od težkega privajanja na psa do velike navezanosti nanj. Vmes pa precej podrobno navajanje literature in citatov na vse te teme.  Slavospev Vanity Fair je vključen že kar na naslovnico, raznorazne pohvale pa še na zadnji platnici in notranjih platnicah in še na prvem listu. Dobila je tudi cel kup nagrad, med drugim National Book Award. Branja sem se na Pavlovo pobudo lotila obotavljajoče in s skepso, pa je bilo v bistvu bolje, kot sem pričakovala in kot je delovalo po prvih klišejskih straneh. Zadovoljstvo z branjem je precej nihalo od strani do strani. Esejistični literarni vložki so se mi zdeli kar zanimivi, presenetljivo ogromno (če ne kar veliko večino) o...

  Alenka Stanič: Ženska proste reje * če že, ocena 4/10..... Knjiga s 1000 napačnih vejic , povprečno narobe postavljene ali manjkajoče ene 4 na stran - ajd, če jih ne zna postavljati, lahko bi pa se tega vsaj zavedala in si zrihtala koga, ki to zna... Sicer je še isto leto izšla takoj tudi 2. izdaja, ki ima kar tretjino strani več?!, morda je ta "težavica" tam odpravljena? Sicer pa žal še zdaleč ni to edina ali največja težava s tole pisarijo. Sicer pa je za pisanje kar nadarjena, bere se precej gladko (ko se navadiš ignorirat nasilje nad vejicami), lepi in spretni stavki, nek obrtniško mladostni zafrkantski stil , nekaj duhovitosti in še kar privlačno zastavljena struktura.  Avtorica je knjigo opredelila kot družbeno angažiran roman, vprašanje varnosti in svobode, moških in žensk, narave in družbe. Poleg kratkega prologa in epiloga so tri poglavja:  Afrodita za mladost in zaljubljenosti, Atena za zrelost in uveljavljanje, Hestija za modrost in umirjanje... Vsako poglavj...

Niccolò Ammaniti: Ni me strah * če že, ocena 10/10..... - nenadoma sem bila brez predvidene "naslednje" knjige, a se mi je zelo bralo... preverila sem malo lastno polico, in sem naletelela na tole, ki jo je nekoč nekdo moral pustiti v stanovanju - ni mi preveč dišala, me je pa še  bolj mikalo preživeti večer z branjem... no, kakšno presenečenje: čudovita knjiga! prebrala sem jo na dah! - takoj še pred kolofonom je enostranski uvod prevajalke, tako besedilo je običajno na ovojih, ki najavi "napeto zgodbo s hitrim ritmom, skozi oči devetletnika, presenetljiv konec, ko otroški pogum preseže pošasti, brez sentimentalnosti".... zato sem pričakovala eno precej nesrečno otroško dramo, ki pa se dobro konča - no, a sem bila na srečo zavedena.. In me je kar malo jezilo na začetku, da sem to sploh prebrala, saj sem potem na prvih nekaj deset straneh ves čas malo s strahom pričakovala tragedijo čisto drugačnega tipa... - ne gre za kriminalko, saj se kar takoj najav...

Javier Marías: Tako belo srce   * če že, ocena 9/10..... - knjigo sem dobila v dar pred mnogimi leti od Petra in Urše, in se je sploh ne spomnim, in sem se zaradi posvetila zdaj kar malo prisilila, da sem jo prebrala... prekladala sem jo in hranila na dosegu rok že mnoge zadnje mesece, parkrat začela, vedno od začetka - a čeprav se mi je zdel način pisanja zelo zanimiv in slutila se je dobra knjiga, mi nikakor ni steklo - gre za zgodbo o skrivnostih: o tem, da ko enkrat veš, tega ne moreš več spremeniti, in "srce ni več tako belo"... in so ljudje, ki s tem ne morejo živeti, vsem pa spremenijo perspektivno na osebe, ki jih poznamo celo življenje. ..  - naslov je citat iz Macbetha, in knjiga se začne s prizorom samomora mlade ženske pred skoraj pol stoletja, ki se je ravno vrnila s poročnega potovanja... seveda se sluti, da je razlog njenega samomora neka velika skrivnost, nenavadna in slučajna in težka in ljubezenska zgodba, a potem zgodba zahaja v analizo odnosov...

Intimnost / Hanif Kureishi * če že, ocena 9/10..... - knjigo sem dobila v dar pred leti, pri tokratnem ponovnem branju sem se jo spomnila zelo bežno - bere se hitro, tisk je velik, strani kar letijo, z lahkoto prekineš med odstavki in začneš znova, v bistvu zelo lahkotno in depresivno hkrati ... ni rečeno, da je ne bom prebrala še kdaj ;-) Ali pa še kaj od tega avtorja, ki ni zelo uspešen brezveze... - iskreno podajanje podečih se misli moškega srednjih letih v noči, preden zapusti družino . Preskakovanje med spomini na to zvezo in druge ženske, starše, razne prijatelje, dojemanje dveh sinov malčkov, sebe, stvari... Brez olepševanja in brez ovinkarjenja, brez pretiranega pojasnjevanja. Precej dobro zavedanje, da se s tem končuje komotnost življenja, da bo prizadel otroka, da je patetičen. - tip v bistvu zelo nesimpatičen, v marsičem dobesedno aboten, rešuje pa ga iskrenost in samopoznavanje in samospraševanje in razmišljanje. Zato je poleg obsojanja in nerazumevanja deležen ...

Samotnost praštevil / Paolo Giordano * če že, ocena 6/10..... - po svoje zanimiva sodobna zgodba , čeprav ni ravno moj žanr - prepleteni zgodbi o punci, ki je šepala od otroštva zaradi smučarske nesreče, in fantu, ki je bil odgovoren za izginotje svoje zaostale dvojčice, oba zelo posebna in socialno odmaknjena, ona anoreksična in on se reže, se slučajno povežeta... vmes še nekaj zanimivih likov kot npr en gejevski sošolec in ena bully sošolka, pa zanimiv lik hišne pomočnice, ki si je izmislila moževo smrt, da ji ni bilo potrebno priznati, da jo je zapustil... pa starši obeh protagonistov so tudi zanimivi, njegova mama mu ni nikoli odpustila za dvojčico, oče pa je bil topel a neroden, njen oče pa hladen, mama pa z zelo neizrazito vlogo (pravzaprav še najbolj s svojo smrtjo, ko je bila hčerka na začetku dvajsetih let) - zgodba bi se lahko dogajala kjerkoli, Italija je sicer omenjena, a to se še najbolj čuti pri imenih, podiplomski študij pa je pač nekje na severu Evrope in to je t...

Milan Kundera: Identity * če že, ocena 5/10.... . brala v zdravilišču v angleščini, knjigo mi je posodila Marjeta v slovenščini Kundere še nisem in ne vem, ali bi ga sploh lahko brala. Kundera mi pušča mešane občutke , nič posebnega se ne dogaja, veliko razmišljanja, en par živi v Parizu (a bi glede neizrazite pripovedi lahko živel kjerkoli), predstavljanje razmišljanj in interpretacij vsakega posameznika glede na iste izrečene in neizrečene stvari. Medtem bolj mimogrede spoznavamo njuno življenjsko zgodbo, da je ona ločena po smrti petletnega otroka (in nič več o tem, samo da se ji je potem sex s takratnim možem uprl, zlasti ker so ga vzpodbujali v moževi družini z namenom drugega otroka…), potem pa spoznala tega novega in mlajšega tipa kot smučarskega inštruktorja, ona starejša in finančno močnejša. O sedanjem tipu še najbolj intimno preko umiranja prijatelja iz mladosti, ki pa se mu je neskončno zameril, ker se nekoč ni postavil zanj… tik pred smrtjo ga gre sicer obiskat, a mu ...

Tunel / Tina Batista Napotnik * če že, ocena 2/10..... Prebrala na pobudo bralnega krožka, me je pa že prej na njen intervju v Sobotni prilogi ob izidu te knjige opozoril znanec, sem prebrala takrat intervju in se mi je zdel zanimiv (oziroma so se mi ob njem odpirala številna vprašanja), a me ni zamikalo, da bi prebrala knjigo. Kako bi komentirali direktno avtorici? Izjavila je namreč, da je pri pisanju spraševala za mnenje prijateljice. To se mi je zdelo zelo zanimivo! In delikatno... Težko je pokritizirati nekomu v obraz, še če nisi prijatelj. Težko je pokritizirati tudi na spletu. Super, da se je lotila pisanja, menda iz obupa brezposelne doktorice kemije, super, če ji je to pisanje pomagalo, super, da ji je uspelo zaključiti projekt, dobiti bralce, si zrihtati založbo in publiciteto. Ampak kar velika izpostavljenost knjige je izključno in samo zato, ker je slovenska avtorica s pravimi podporniki (mož Boštjan Napotnik) in ne zaradi kvalitete literature. Precej obrtniško na...