Lipuševe mrtve stvari
* če že, ocena 10/10.....
Mamo so med mesenjem kruha avstrijski žandarji odgnali, v taborišču so jo zaplinili 1945. Z mlajšim bratom sta ostala sama z betežno babico, ki pa je tudi kmalu umrla, oče je bil že prej vpoklican v avstrijsko vojsko. Mimogredno so poskrbeli nekako zanju. Oče se je vrnil iz vojske, redkobeseden, redkočustven, odtujen, spet se je poročil, mačeha je bila razumevajoča, pa saj stikov ni bilo veliko. Florjan je čez leta pristal v katoliški gimnaziji, kasneje je sredi četrtega letnika zapustil semenišče in postal učitelj.
Vsaka beseda stoji, okorno in grobo zašpičena. Brez jadikovanja, brez tožb, brez pomilovanja ali slepljenja, a vsepovsod močna nostalgija za mamo in za nedoživetim otroštvom. Presunljiv opis njenega odhoda z očmi petletnega otroka, in zdi se, da so te vdane opazujoče osuple oči ostale za vedno, za svet in življenje. Še najbolj izrecno kritične do avstrijskega fašizma na zadnjih straneh te drobne knjižice. Ampak nekaj slovenstva bo ostalo kot trdoživ divjak, pravi, pa če je še tolikokrat cepljen, tako kot je nekaj zaraščenega kamenja med debli novih dreves ostalo tudi od hiše, iz katere so odpeljali mamo - čeprav to lahko jasno prepozna samo tisti, ki ve, kam in kaj pogledati. Babica je rekla, da se duše umrlih ulovijo v liste slive ob hiši, a kam gre duša, ko pozimi listja ni, in kam, ko tudi slive ni več...
Florjan Lipuš je avstrijski Slovenec, rojen 1937, zelo priznan in cenjen. Pred desetletji sem prebrala njegove Zmote dijaka Tjaža, napisane 1977, ki so mi zelo ostale v spominu in bi jih morda veljalo prebrati še enkrat. Spomnim se, da sem bila takrat presenečena, da je tako dober slovenski pisatelj tako neznan - no, morda v tistih časih in morda zgolj nevednikom.
Florjan Lipuš: Mrtve stvari. O sebi, o drugih, in o tretjem. Litera 2025; ISBN 978-961-7239-07-2; 60 strani.
Komentarji
Objavite komentar