Prebrano

  Isadora Duncan: Moje življenje * če že, ocena 8/10..... Avtobiografija bosonoge pionirke modernega plesa (1877-1927), umetnost ji je bila usojena: mama je med nosečnostjo jedla samo ohlajene ostrige in pila šampanjec.  Svobodna poduhovljena izobrazba in posvečenost čisti umetnosti, a so si morali zelo odtrgovati od ust, ko jih je zapustil premožni in večkrat bankrotirani oče.  Že kot otrok je služila denar s poučevanjem plesa.   Navdahnjena z grško umetnostjo in ameriškim atleticizmom je bila zgrožena nad klasičnim togim baletom.   Prodorna, iznajdljiva, očarljiva, absolutno verjela vase in svojo poklicanost.   Mama in štirje umetniški otroci so šli iz Amerike za umetnost v London, Pariz, Grčijo, potovali po Evropi.  Ekstravagantno življenje, prava estradnica in zvezdnica, v zvezah z miljonarji in umetniki , na kratko poročena pa samo z osemnajst let mlajšim pesnikom Jeseninom, pa še to samo, da je lahko potoval v Ameriko - avtobiografija se sicer k...

  Marguerite Yourcenar: Splet večnosti * če že, ocena 9/10..... Mama ji je umrla ob rojstvu, vzgajal jo je precej poseben oče (priviligiran, razgledan, globok,  romantični uživač, hazarder in špekulant) , ki ga pretirano idealizira, čeprav se trudi biti objektivna tudi do njega. Kot ilustracija družbe in sveta pa je izpostavljena zgodba očetove velike neusojene ljubezni. Oče je globoko zaljuben v mamino prijateljico, milo in pokončno osebo z nenavadno življensko zgodbo: njen prvi zaročenec je tik pred poroko končal v umobolnici, nato pa se je poročila s homoseksulcem... Skratka, ni da ni drame, potem pa še WWI, prav neverjetne slike in situacije in liki visoke dekadentne evropske družbe z začetka XX. stoletja. To je zadnji del trilogije Labirint sve t a,  V pobožen spomin  je s   perspektive materine rodbine,  Severni arhivi  z očetove, tole pa  razmišljanje o kolesjih zgodovine z začetka XX. stoletja in človeški nravi  v okvirih avtoričinega...

  Günter Grass: Peeling the onion * če že, ocena 1/10..... Avtobiografija nobelovca, ki je bil kot  sedemnajstletnik 1944 rekrutiran v SS v kaotičen porazen konec WWII.  Parkrat za las ušel smrti, bil ranjen in nato povojni ujetnik pod ameriško vojsko. Po osvoboditvi je preprodajal na črnem trgu, bil kamnosek nagrobnikov, jazz bobnar, študiral kiparstvo, potoval, ves čas pa risal in pisal poezijo in prozo... Pripovedovanje se konča, ko zapusti Pariz že kot pisateljski uspešnež,  sploh po izidu Pločevinastega bobna , v katerem je na grotesken način zapakiral svojo medvojno in povojno zgodbo, polno pretiravanj, mešanje fantazije in faktov. Knjiga se konča sredi prvega zakona, iz katega ima štiri otroke, potem sta sledila še dva izvenzakonska z dvema ženskama, iz drugega zakona pa ima dva pastorka - občasno jih vse skupaj z vnuki kot eno veliko integrirano družino omenja v knjigi, sploh srečen zakon pa je imel vdrugo z Ute, ki jo omenja z veliko naklonjenostj...

Marguerite Yourcenar: V pobožen spomin * če že, ocena 9/10..... Psihološka analitična distancirana k ronika o mamini družinski veji. Avtorica začne z zgodbo  o svojem rojstvu 1903, mama je umrla nekaj dni kasneje, z njenim sorodstvom je imela le malo stikov. V knjigi pa dodobra osvetli duh in tradicije te družine za stoletja nazaj.  Do tega  sorodstva ne čuti nobene posebne naklonjenosti, piše zelo filozofsko racionalno brez sentimentalnosti.  Fokus je na mamini psihološki dediščini, a znamenitih zgodovinskih oseb kar mrgoli  -  kot referenca za kakšno obdobje ali kot osebni znanci. Premožna družina plemiških korenin, aktivni in uveljavljeni v politiki, premogovniško bogastvo (ki se je takrat seveda smatralo kot napredek, čeprav so zaposleni dvanajstletniki dnevno svetlobo videvali samo ob nedeljah, ona pa trezno ovrednoti uničevanje planeta in vleče vzporednice z nafto in ne pozabi omeniti opcije, da nafta morda sploh ni omejeno fosilno gorivo, ampak moreb...

  Reinaldo Arenas: Preden se znoči * če že, ocena 1/10..... Kubanski kontrarevolucionar (1943-1990) je bil kot homoseksualec še posebej izpostavljen represiji režima.  Od otroštva na kubanskem podeželju, političnega aktivizma, zaporov, taborišč in ilegale ter bega v ZDA do samomora v New Yorku deset let kasneje, izčrpan od AIDS in globoke depresije. Ljubil je sex, literaturo in Kubo. Šokantno zgodnje seksualno življenje , o tem piše prostodušno in brez filozofiranja. O Castrovem režimu pa popolnoma na drug način, tam pa veliko enega moraliziranja od samega začetka omenjanja politike, čeprav se jim je kot najstnik prostovoljno pridružil in sprva sodeloval pri vsej indoktrinaciji in navdušenem skandiranju, a ves čas distancirano in obsojajoče komentira zločinskost in zavajanje in manipuliranje sistema. Proces avtorjevega razhajanja z režimom ni najbolje pojasnjen, vsekakor je povezan in pospešen z zagrizenim in brutalnim preganjanjem gejev.   Presenetljivo, kako agresivno s...

  Miha Mazzini: Otroštvo * če že, ocena 9/10..... Spomini na otroštvo v cca 20 zgodbah zapakirani v posamezen proces spominjanja in soočanja. Težke zadeve so se mu dogajale , psihične in fizične in seksualne zlorabe, nefunkcionalna družina, smrt prijatelja med igro... A je imel presenetljivo gibkost, da ga nič od tega ni zlomilo in je ostal odprtega srca in duha. Izreden pogum, modrost in moč, da se s tem sooča. In tudi zanimiv način pisanja. Ne obtožuje, ne jadikuje, ne pametuje. Samo pripoveduje, ne preveč ne premalo. Neka mirnost in celo humor.  Prepuščen je bil verskofanatični babici v blokovskem stanovanju na Jesenicah, zlepa ni zapuščal stanovanja, še gledanje skozi okno mu je omejevala. Mama nesrečna in od življenja povožena snažilka,  pretepala ga je za vsak nič (npr za tik),  močno  sovraštvo obsojenosti med babico in mamo, bil je " pankrt od pankrta". Obe je imel rad in se ju tudi bal. Nekaj osebnih fotografij, nekaj citatov iz literature. Poglavja ima...

  Julian Barnes: Lege življenja * če že, ocena 1/10..... Trije eseji, v zadnjem  Izguba globine govori o svojem žalovanju za ženo in navaja misli iz literature ter osebnih poznanstev  ob smrti življenjskega sopotnika . Prvi esej Greh višine pripoveduje o  zgodovinskih osebnostih in na vaja fakte o balonarskih poletih v 19. stoletju in aerofotografiranju. Drugi es ej Poravnano pa je kratka izmišljena ljubezenska zgodba oseb iz prvega dela.   Sploh prva dva dela obrtniško sofisticirana in simbolistična. Hja, tretji del bi mi bil precej bolj zanimiv, če me že prva dva ne bi zamorila, sploh smisla drugega nisem dojela, seveda na prvo žogo o visoki ljubezni, ki se konča in ki je ni mogoče kar pozabiti. Pravzaprav je samo tretji del esej v klasičnem pomenu. Kar nekaj lepih globokih in pretresljivih ali vsaj zanimivih misli. Npr. da vdovci po srečnem zakonu prej skočijo v nov zakon , ali pa o nadležnosti trepljanja po rami in stalnega komentiranja, kako že bolje z...

Nikolaj Berdjajev: Samospoznanje * če že, ocena 1/10..... Intelektualna avtobiografija  ( 1874-1948) brez poudarjanja osebne zgodbe  o oblikovanju svojih filozofskih vrednot in vere .   Izhaja predvsem iz svojega značaja ( od boga danega?!) in manj iz življenjske poti polne  slučajev. P rvotno marxist  aristokratskega porekla  je postal svetovno cenjeni k rščanski eksistencialist,  filozof in teolog,  zagovornik osebne svobode ,  iz Rusije pregnan  1922. Poskus objektivne analitične samopredstavitve je sicer že v izhodišču nemogoč cilj, a vseeno nudi presenetljivo malo uvida, skromnosti in kritičnosti in prav nobenega humorja do samega sebe . Gre za zavestno želeno zapuščino. "Esej" nima enotnega stila pisanja ali celovitega pristop do vsebine.  Veliko enih zanimivih in presenetljivih stavkov, ki pa se hitro izgubijo v razpredanju. Kar berljivo  celo nekomu, ki ni doma v filozofski literaturi, a  morda me je sprva ...

Roald Dahl: Poba * če že, ocena 7/10..... Od najzgodnejših spominov do konca šolanja zvezdniškega pisatelja (1916-1990). P remožna priviligirana in razgledana družina, i dilična   počitnikovanja na Norveškem, angleške privatne internatne šole od osmega leta dalje, tam pa pogosto rigorozno kaznovanje in kruti medvrstniški   rituali.    Poudarja, da ni to avtobiografija, ampak samo najmočnejši spomini iz otroštva. Oče je v Angliji obogatel z oskrbovanjem ladij s premogom in umrl, ko je imel Boy tri leta. M ama je bila samozavestna, gajstna in ljubeča.  O ba starša sta bila Norvežana.   Več kot o družini pa o kruti predvojni tradiciji angleški šol .  O slaščičarni, mimo katere ni hodil vsakodnevno, saj se je tam vedno ustavil in enkrat s prijatelji tudi zagodel lastnici s crknjeno mišjo. Bil je nabrit in je rad zagodel še marsikomu drugemu, v šolah pa je doživljal veliko nezasluženega sadističnega kaznovanja učiteljev in sistematičnega ritualnega izž...

Peter Božič: Ko oblasti sploh ni  * če že, ocena 1/10..... Spomini na ljubljansko kulturno sceno od začetka študija v 50-ih letih (študija seveda ni zaključil) do začetka 70-ih, ko so začeli umirati sodobniki. Po smrti odkriti teli zapisi pohajkovanja  in intenzivnega druženja predvsem po lokalih . Sami zanimivi ljudje: Taras Kermauner, Gregor Strniša, Vitomil Zupan, Veno Pilon, Marjan Rožanc, itd itd itd, ni da ni.  Zanimiva medosebna dinamika, razne malenkostne luštne in manj luštne podrobnosti, prizadevanja objavljanja in ustvarjanja in debatiranja, pa njihov odnos do  nedemokratične  oblasti. Interni suhi humor in fore , mestoma izredno zabavno duhovičenje, marsičesa pa nisem dojela. Po prebrani prvi tretjini mi naslednji dan branje ni več steklo, nisem premogla potrebne zbranosti in razgledanosti in potrpežljivosti in sem samo še površno prelistala do konca.  kako je Veno Pilona obvaroval sramote Peter Božič: Ko oblasti sploh ni ; založba in zbirk...

Irvin D. Yalom: Kako sem postal, kar sem. Psihiatrovi spomini * če že, ocena 1/10..... Izjemno uspešen avtor številnih psihoterapevtskih uspešnic,  profesor na Standfordu, se tu  namesto poučnim ganljivim zgodbicam svojih klientov posveča predvsem svojim spominom, še  vedno pa je zelo pedagoški in pokroviteljski.  Bere se gladko, a stil je prozaičen, tehnično-obrtniški, eno samo lažnoskromno amerikansko duhovičenje .  Cca 40 kratkih poglavij, za uvod kakšen dogodek iz sedanjosti, ki ga poveže na pripovedovanje o svoji preteklosti od zgodnjega otroštva dalje, in ta poglavja so kronološko urejena glede na spomine - to izpade krneki, kot da se mu ravno v pravem zaporedju spontano asociirajo spomini. Morda je za njim preveč uspešna kariera in polno samozadovljstva (prav gotovo upravičenega, a vseeno), pa se mu zdi potem primerno krancljati svoje uvode v posamezen spomin s svojimi bonsaji in malenkostnimi pogovori s prijatelji.  Spomini iz preteklosti so sicer b...

Carlo Levi: Kristus se je ustavil v Eboliju * če že, ocena 9/10..... Opis enoletne konfinacije na skrajnem jugu Italije bogu za hrbtom sredi 1930-ih, z neko mešanico čudenja, zaprepaščenosti, naklonjenosti in pravljične nostalgije do tistih čudnih ljudi in krajev. Ljudje so političnega izgnanca sprejeli odprtih rok in src, za fašizem jim ni bilo mar, oboževali so ga kot neuradnega zdravnika, slikarja in polboga iz drugega sveta. Sociološko in folklorno opisuje revščino, sušo, lakoto,  navade, šege,  brezbožnost in vraževernost ter splošno zaostalost in brezizhodnost.  Posmehovanje brez zaničevanja , popolno sprejemanje in razumevanje človeške narave, vključno s topoumnostjo... Carlo Levi (1902-1975) je bil rojen v premožni judovski torinski družini. Doštudiral je medicino, posvetil pa se je slikarstvu, pisateljevanju  in politiki. Ob začetku abesinske (oz. etiopske) vojne izgnan v Aliano (v knjigi imenovan Gagliano), kot nasprotnika režima ga je fašistična Mussolinij...

  Veno Pilon: Na robu * če že, ocena 1/10..... Razdvojen je z okorno roko beležil, na robu dveh svetov, in življenje je ljubil do roba . Slikar in vsestranski ustvarjalec ter poznavalec umetnosti (1896-1970), otroštvo v Ajdovščini in šolanje do WWI zelo na hitro odpika, nato je bil vojak in dve leti ruski ujetnik, kjer je ustvaril veliko akvarelov. Po vrnitvi domov je bil laični pravni zastopnik in delal v družinski pekarni. Slikarstvo, ki ga je privlačilo že kot otroka, ga je gnalo v Prago, Firence, Dunaj, Pariz....  V Parizu je bil podjeten pri raznih projektih, še bolj kot slikar se je poskušal uveljaviti kot fotograf, se dokaj premožno poročil v buržuazno francosko družino, 1937 dobil sina (poimenovanega po svojem furlanskem očetu Domenicu), med vojno je bila tašča s sinom na svojem podeželskem posestvu, on pa je v Parizu kuhal ješprenj na sto načinov. Po vojni 1947 se je za poldrugo leto zadržal v Sloveniji (družina mu je to podaljšanje dopusta zelo zamerila, pravi spremn...

  Kieslowski o Kieslowskem * če že, ocena 8/10..... Gre za razglabljanje  filmskega velikana,  slavnega poljskega režiserja (1941-1996),  o svoji karierni poti po poglavjih naslovljenih po svojih filmih .  Veliko razmišlja o psihologiji tako filmskih likov kot filmskih delavcev, gledalcev in naroda (Poljake pomiluje, poveličuje, zaničuje... posebej zanimiv mi je močan poljski antisemitizem tudi po WWII), čuti se priklenjenost na Poljsko bolj v slabem kot dobrem, razglablja o komunističnem sistemu in ljudeh, ki so režim vodili in tolerirali in trpeli, o umetniški in finančni svobodi, cenzuri in samocenzuri...  Deluje dokaj skromno kljub silnim uspehom, seveda pa je enostavno velikodušno modrovati in biti prizemljen potem, ko ti uspe... Pripoveduje o svojih prvih korakih v filmsko industrijo (sploh sprejemni izpit je hecen, ko je na vprašanje o množičnih komunikacijah navedel avtobuse, vlake in po premisleku še letala, komisija pa je mislila, da jih tako in...