Coetzeejevo poletje

John Maxwell Coetzee: Poletje. Prizori iz podeželjskega življenja III

* če že, ocena 8 / 10.....

Po Deških letih in Mladosti je tole tretja in zaenkrat zadnja iz avtobiografskega cikla, o času 1972-77, ko je bil pisatelj sredi svojih tridesetih let, po letih v Angliji in Ameriki se vrne v Južno Afriko, leta 1977 doživi svoje prve večje potrditve kot pisatelj. V tem tretjem delu je pristop popolnoma drugačen, kot da gre za intervjuje raziskovalca z nekaterimi ljudmi po njegovi smrti. Kar premeteno zastavljeno, ni se mu bilo potrebno razlagati, lahko pa se je igral s predstavo, kako si predstavlja, da si ga predstavljajo razni ljudje, s katerimi si je bil nekoč blizu. Lahko pa da so vsi ti "pričevalci" popolnoma precej izmišljeni, vsekakor je marsikaj zamolčal: poročen je bil 1963-1980 in imel dva otroka, o tem tu niti besede, predstavlja se kot popolnega samca, v Ameriki je doktoriral 1969 in 68 bil priprt zaradi zasedbe univerze, zaradi udeležb v protivojnih (Vietnam) gibanjih so mu zavrnili ostati tam, to obdobje samo nakaže kot skrivnost, ko so se drugi spraševali, zakaj je bil v Ameriki v zaporu in zakaj se je vrnil. Vsekakor se ni vrnil rad in je imel že od otroštva odpor do države, apartheid je bil formalno ukinjen junija 1991.

Knjiga je v primerjavi s prvima dvema deloma za polovico daljša, poglavij je manj (7 namesto 20) in imajo naslove z imeni oseb, npr Margot (v prvih dveh so bili naslovi številke napisane z besedo). Tudi naslov knjige je drugega tipa, nakazuje Afriko in (pred)zrelo osebno obdobje.

Coetzee se ne prilega nikomur, oceni Julija, s katero je imel kar nekaj drame oziroma ona s svojim možem med kratkim razmerjem, ki ga ona predstavlja kot splet naključij in precej (njej) nepomembno. Intervju s sestrično Margor precej nenavaden (ves čas nekaj namiguje na seksualno privlačnost, ki je obljuba o poroki iz otroštva ne more čisto pojasniti), dobro osvetli družinsko situacijo skozi njeno osebno zgodbo. Tretji intervju z brazilsko baletko Adriano, mamo ene njegovih učenk, je še bolj bizaren, njo je skrbelo, da učitelj hčerki meša glavo, on pa se potem zagleda v njo in jo nadleguje... opravičuje ga sicer, da je bil tako zelo osamljen, a bil ji je zoprn in lesen. Četrti intervjujanec je sodelavec Martin z univerze, zelo skopo pove, s čim se je bodoči Nobelov nagrajenec ukvarjal na začetku akademske kariere... Sledi še Sophie, tudi sodelavka in morda sta imela tudi romantične odnose, a ona je še bolj zadržana od drugih (in je morda navdahnjena z njegovo partnerko Dorothy Driver?), ona še največ pove o njegovih zapletenih političnih stališčih v tej zapleteni državi. 

Na  začetku in koncu vseh teh "intervjujev" so zapiski, ki naj bi jih pripravljal za nadaljevanje avtobiografskih Deških let in Mladosti, a do tega naj ne bi prišlo - kar zanimivo zastavljeno, premeteno in pišmeuharsko in zvito... So mi pa bili ti njegovi neposredni zapiski daleč daleč najbolj zanimivi, in se večinoma vrtijo okrog odnosa z očetom, ki ga (milo rečeno) ni imel rad, v otroštvu in mladosti ga je globoko zaničeval, po mamini smrti pa je moral skrbeti zanj, in se mu je iskreno smilil in je bil do njega resnično pozoren in obziren, a kakšnega večjega zbližanja ali naklonjenosti med njima ni bilo.

John Maxwell Coetzee: Poletje. Prizori iz podeželjskega življenja III; založba Modrijan, zbirka Bralec, 2011; prevod Primož Trobevšek (izvirnik Summertime: Part 3 from Scenes from Provincial Life III, 2009); ISBN 978-961-241-558-7; 251 strani.